Foto klub Kamnik

  • Full Screen
  • Wide Screen
  • Narrow Screen
  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size
Napaka

Klemen Skubic: Boksar



V Galeriji Doma kulture Kamnik bo od 5. novembra do 10. decembra na ogled samostojna fotografska razstava fotografa Klemna Skubica. Gre za vrhunsko serijo klasičnih, črno-belih fotografij, ki so nastale v okviru precej odmevnega projekta štirinajstih fotografov z naslovom Odtujenost. Razstava je bila prvič predstavljena leta 2013 na festivalu dokumentarne fotografije Fotopub v Novem mestu, leta 2014 pa še v razstavišču MOL v Ljubljani.

Serija Boksar se tukaj predstavlja povsem samostojno in je v prvi vrsti izsek iz življenja uspešnega, profesionalnega boksarja. Štirje boksarji na fotografijah izpostavljajo »noble art« boksa in razbijajo nekatere negativne stereotipe tega športa. Gre za velikane boksa, ki izražajo neverjetno ljubezen do svojega dela, hkrati pa so diferencirani  segmenti časa in pravi pokazatelji tega, kako zelo minljivi smo vsi in kako nas čas in starost vedno prehitita. Dela nikakor niso utilitarna in ne služijo nekemu estetskemu užitku ali pa razpravi o lepem. Gre za vizualno izpovednost, ki ponuja nekaj v razmislek, reflektira odnos do družbe, hkrati pa sporoča, da je naše življenje igra in naša kreacija. Sami ustvarimo to, kar si želimo in kar postanemo, a se, na žalost, ne izide vedno tako, kot bi sami to hoteli.

Kamnik je sicer znan  po svoji bogati in pomembni zgodovini boksa. Če samo omenim nekaj legend – Jernej Hribar iz Tuhinjske doline, v ZDA znan kot Mike Murphy, ali pa trener, promotor in avtor edine slovenske knjige o boksu Janez Gole, pa brata Branko in Darko Barakovič, ki ju je spoznala vsa Evropa. In ne, zagotovo ni naključje, da je bil ravno v Domu kulture Kamnik leta 2003 premierno uprizorjen prvi umetniški dokumentarni film o boksu v Sloveniji (Dušan Moravec in Leon Matek: Stisnjeni v kotu).

Neža Semič,
kustosinja razstave

Potopis - Škotska



Davnega leta 2014, ko je bila usoda Škotske še negotova, je po tej deželi (ter po severu Anglije) vandral Simon. Če bi radi izvedeli več o Beatlih v Liverpoolu, galeriji sodobne umetnosti in pubu z najdaljšim ... barom v Glasgowu, bojišču pri Stirlingu kjer sta moči združila Robert the Bruce in William Wallace, prelepem gradu Eliean Donan, otoku Skye z zanimivo govedjo in slapom, ki pada čez klif, Nessi, koncertu škotskega banda v Invernessu, destilarni Glennfidich, prestolnici Edinburgh, Angelu severa v New Castlu ali Baltiju v Briminghamu - ne prezrite naslednje vrstice!

Vabljeni v Foto klub v sredo 24. 9. ob 20h - na voljo bodo multimedijski dokazi!

Razstava Skupine 75



Skupina 75 je nastala z združitvijo goriških ljubiteljev fotografije leta 1975. Prvo aktivno obdobje je trajalo do leta 1980. V tem času so si z aktivnim delovanjem, organizacijo tečajev, predavanj in razstav utrdili svoje mesto v zamejskem kulturnem prostoru.

Po desetletnem zatišju se je leta 1990 nadaljevalo živahno delo kluba. Večino časa so posvetili organizaciji klubskih večerov, delu na terenu in sodelovanju na številnih razstavah.

Najpomembnejši dogodek, ki ga vsako leto organizira Skupina 75, je mednarodna razstava Fotosrečanje, na katerem se vsakokrat predstavijo avtorji in fotografska društva iz širšega območja Alpe-Jadrana. Lansko leto smo na Fotosrečanju z razstavo sodelovali tudi člani Foto kluba Kamnik.

V Galeriji doma kulture Kamnik se člani Skupine 75 kamniški javnosti predstavljajo prvič, in sicer z izborom svojih najboljših del. Razstavljali bodo Remo Cavedale, Sergio Culot, Mariano di Clemente, Sandi Gorkič, Igor Pahor, Mauro Paviotti, Silvan Pittoli, Boris Prinčič, Loredana Prinčič, Tamara Puc, Matej Ratko, Robert Strahinjić, Enzo Tedeschi, Miran Vižintin, Marko Vogrič in Simon Zamar.

Oko Kamnika - Noč v Kamniku

 

13. avgust 2014 - 10. september 2014

Glavni trg v Kamniku

Vabljeni na razstavo Oko Kamnika, ki jo letos pod naslovom Noč v Kamniku člani Foto kluba Kamnik pripravljajo že desetič.

Oko Kamnika je razstava fotografij na prostem skozi katero člani Foto kluba Kamnik vsako let predstavijo svoj pogled na mesto in okolico. Vsako leto se tudi tematsko zamejijo, ter na ta način fotografije združijo v usklajeno celoto. Letos, kot pove že naslov - Noč v Kamniku, so poskusili prikazati večerno/nočno dogajanje v mestu. Na razstavi tako najdemo raznolike prizore mestnih in predmestnih ulic in arhitekture, panoramske posnetke, prizore družabnega življenja, ter druge detajle. Ob ogledu fotografij se gledalcu utegne zarisati ločnica ravno med fotografijami, ki prikazujejo vsakdan življenja mesta, ter prizori (pri)mestne pokrajine, ki v odsotnosti človeka izražajo praznino. Morda je ravno tu prostor za vprašanje, ali se Kamnik res spreminja v spalno naselje, kot menijo nekateri, ali pa vendarle ponuja dovolj urbanega (tudi nočnega) življenja, da se lahko kiti z imenom - mesto. Odgovor bo iskal (ali pa tudi ne) gledalec sam, vsekakor pa bodo fotografije zadovoljile tudi tiste, ki jih zanima zgolj/bolj estetska plat, ki pa je mesto ponuja v obilici, samo ujeti jo je potrebno v objektiv.

Foto klub Kamnik na Fotoničnih trenutkih 2014

Člani foto kluba Kamnik Blaž Janežič, Dušan Letnar, Simon Podgoršek, Jana Nakrst, Robert Novak, Rudi Kotnik (v sodelovanju z Zvonko Simčič) in Aleš Senožetnik z razstavo Dva kraja pod mentorstvom Petra Raucha sodelujejo na mednarodnem fotografskem bienalu sodobne fotografije, Fotonični trenutki, ki ga organizira Center za sodobno fotografijo - Galerija Photon!


Otvoritev razstave bo v sredo, 11. junija ob 20h v Galeriji Doma kulture Kamnik.


V kolektivni prostor kluba smo prinesli vse, kar nas trenutno zanima in kar mislimo, da bi bilo primerno za skupno obravnavo. Prvo vprašanje, ki se postavi, se izkaže za ključno: kaj je skupni imenovalec? S čim bomo zarezali v predstavljeno meso? In odgovor ni neko poimenovanje naslova delavnice ali teme projekta.

Težava je v posledicah, v tem, kaj vse bomo izgubili s poimenovanjem in kako bo naslov usmerjal odločitve, si prišel za hrbet in se preganjal kot nadležna tema. S tem namenom sem se vključil v kolektivno delo, izvajal sem vaje, ki sem nam jih redno zastavljal in obenem od znotraj odrival končno opredelitev skupnega imenovalca – naslov projekta. Z zavlačevanjem poimenovanja skupnega v skupnosti pa sem sam zasedel mesto imenovalca, kar se je jasno kazalo, ko je kdo prinesel v pregled izbor ustvarjenih fotografij, vtaknil USB-ključ v računalnik in odprl seznam map. Med njimi sem zagledal eno, poimenovano z mojim priimkom. Kako se je na njegovem ključu znašla moja mapa, kaj mojega poseduje njegov spomin? Koliko takih map obstaja na njihovih diskih? Ne lastim si niti ene in hkrati sem podpisan pod vse. Skupni imenovalec se je vzpostavil že z začetkom naših druženj, z dogovorom, da bomo tekom leta izvedli projekt, da ga bom vodil in usmerjal njihovo delo. V ta dogovor vstopim brez opredelitve, z odločitvijo, naj se predmet kolektivnega dela izkaže skozi proces, naj se tema artikulira skozi izvedbo. Prav ta retroaktivnost — naj koncept pride na koncu — je ključna tema, ki jo skušam ves čas posredovati: delujmo vnazaj, opisujmo očitno in v tem opisu skušajmo izpostaviti tisto, kar preostane, odvečni del, ki se kaže, kot da je ves čas že tu, le prikazal se je šele sedaj. Vnazaj se lahko pokaže razlika med artikulacijo in reprezentacijo, med povedanim in videnim. Namen dela je torej artikulacija dela in prepoznavanje tega, kar v artikulaciji ostane neartikulirano. Naslov pride na koncu, predmet ustvarjanja se razvije skozi ustvarjanje samo, po navadi kot nekaj, česar nismo niti načrtovali, smo pa s tem, da smo ustvarjali, dali možnost, da se je »pojavilo«.

Dva kraja je projekt o prostorih zanimanja – o krajih, kjer se znajdemo, o krajih, kamor pobegnemo ali o krajih, kjer se znajdemo, ko pobegnemo. Izkaže se, da nas zanimajo določena mesta v svetu, kjer lahko fotografiramo, hkrati pa nas zanimajo mesta v svetu, ki jih ustvarimo s tem, da fotografiramo. V vsakem primeru se pokaže, da kraj, kjer se znajdemo, ni eden, ampak sta dva. Skozi fotografijo smo soočili dva kraja, dve skrajnosti, nasprotje, ki se vzpostavlja skozi odnos in redukcijo na skupni imenovalec: dobili smo dva kraja enega, dve skrajnosti istega. Vsakdo se je vrtel okoli svojega imenovalca in raziskoval njegove dimenzije, meje in vse, kar leži tik za tistim, kar je omejeno. Nabor krajev in skrajnosti je nadvse pester: na eni strani socialni prostor porečja Bistrice, gozdovi v bližini, nočni sprehodi skozi Kamnik, na drugi strani klet in prostori na poti, konstrukti makro posnetkov in neskladje med ustvarjenimi eksterierji in oglaševanimi interierji Duplice ali napetost dveh nezvedljivih medijev, zvoka in podobe. Kolektivni proizvod pa sta dva kraja našega sodelovanja – prvi so bila srečanja, drugi je tisti, ki je razstavljen. Lahko ju gledamo ločeno, vendar tudi v takem primeru proizvedemo drugega, odsotnega v popolnoma poljubni obliki.

Tekst: Peter Rauch

Razstava bo na ogled do 30. junija 2014.

Stran 1 od 24

Na strani: Home