Drevesa Kamnika

Drevesa

kolektiv Foto kluba Kamnik (Janez Glavač, Blaž Janežič, Katja Jeras, Aleš Koželj, Dušan Letnar, Jana Nakrst Dragaš, Robert Novak, Gašper Plevel, Simon Podgoršek, Mateja Ravnikar, Aleš Senožetnik, Lučka Vavpetič)

8. 6. – 8. 7. 2016

Glavni trg, Kamnik

Drevesa Kamnika je dokumentarni projekt kolektiva avtorjev, ki želijo objektivno predstaviti posamezna drevesa iz njihovega lokalnega okolja.

Člani Foto kluba Kamnik, že deseto leto prirejajo razstavo na prostem, v centru mesta, znano pod naslovom Oko Kamnika. Tokrat so se odločili za skupen koncept, ki pomeni tudi redukcijo avtorstva posameznika. Tokrat ni več pomembna osebna avtorska zgodba in interpretacija vsakega od fotografov, pač pa vsi skupaj delujejo za izvedbo skupne ideje po enotnih tehničnih smernicah. Njihovi razlogi za zanimanje za drevesa so različni. Nekateri jih vidijo predvsem kot pomembne naravne elemente, ki nam omogočajo naše preživetje in nam dajejo kisik in hrano. Nekatere drevesa pomirjajo, saj dajejo senco, plodove, ter nas povezujejo z naravo. Nekatere med njimi zanimajo drevesa v neokrnjeni naravi, drugi se bolj posvečajo njihovi vpetosti v urbani prostor, kjer so lahko drevesa močan arhitekturni element, bodisi v estetskem smislu ali celo kot gradbeni material. Drevesa so tudi surovina za papir, ki je bistveno pripomogel k napredku, razvoju znanja in nenazadnje tudi fotografije. Predvsem pa so živa bitja, ki bivajo v svojem ritmu, na glede na tempo človeškega življenja in razvoja.

Sodelujoči avtorji so se dločili za dokumentiranje dreves, ki so nekakšni osamelci in stojijo sami. Način fotografiranja je bil čim bolj objektiven, enoten, tipološki in je sledil načelom Becherjevske estetike. Precej bolj kot biološke vrste jih zanimajo estetske kompozicije in ”osebnost” portretiranih dreves. Tak odnos se jim zdi tudi najbolj spoštljiv, saj predstavlja sistem, v katerem se ustvarjalni ego posameznika razblini in se začne delovanje izključno za neko večjo skupnost že v fazi ideje in produkcije, ne le pri vprašanju avtorstva. Determiniranost končnega izdelka kot vedno najprej začrta (Flusserjev) program aparata, nato pa zelo natančna kolektivna navodila pripeljejo do rezultata, kjer je delo vsakega posameznika zabrisano in zamenljivo. V polje umestnosti ga za razliko od avtomatizirane fotografije, portretiranja za dokumente in fotografije za namene biologije umešča predvsem dejstvo, da gre za splošne namene precej neuporabno fotografijo.

 

FOTOGRAFIJE OTVORITVE

(foto: Lana Bregar)

 

360 VR TOUR

Klara Galičič in Tiina Kemppinen: Stranger meets Stranger

krogMVljudno vabljeni na odprtje fotografske razstave Klare Galičič in Tiine Kemppinen: Tujec sreča tujca, ki bo v sredo, 20. aprila ob 20. uri v Domu kulture Kamnik.
Na tokratni razstavi si lahko ogledamo dela dveh mladih fotografinj, ki ju je želja po znanju združila v tuji deželi. Projekt, ki sta si ga zastavili, je na prvi pogled povsem očiten. Kot tujki v mestu na severu Evrope skušata opredeliti svoje mesto do tam živečih ljudi, raziskati trenutke, ki jih povezujejo in z njimi morda pokazati tisto najnujnejše – da smo v svojem življenju, ne glede na to kje in s kom smo, pravzaprav večno sami. Čeprav socialna bitja, ki nenehno iščejo in potrebujejo bližino drugega, smo ljudje tudi v družbi drugih pogosto v svojem svetu. Komunikacija nam omogoča izmenjavo mnenj, z besedami skušamo opisati čustva, misli, včasih celo naše najintimnejše skrivnosti. Vendar prej ali slej pride trenutek, ko se nam zazdi, da razen nas samih nihče ne more povsem razumeti našega življenja in bitja. Tako se vsakodnevno srečujemo z družinskimi člani, prijatelji, znanci in neznanci, se pogovarjamo ali le bežno s pogledom zaslutimo, da je nekdo pravkar šel mimo nas. Ostajamo pa varno v zavetju svojega intimnega sveta.
Na fotografijah Klare Galičič tako vidimo ljudi, ki so si popolni tujci, kot tudi tiste, za katere domnevamo, da se vsaj bežno poznajo. Ne glede na njihov odnos pa med njimi zeva praznina. Čutimo odtujenost, osamljenost, pogledi so večinoma zazrti v praznino. Z malo drznosti bi lahko uganili njihove misli. Nezavedanje prisotnosti fotografinje, ki je z voajerskim fotografiranjem ujela trenutek njihovega vsakdana, še dodatno poudari praznino med njimi. Tudi oseba na tej strani fotoaparata deli njihovo usodo. In morda so jo ravno zato pritegnili ljudje od nekje na poti nekam, ki so se za trenutek ustavili, pomislili, rekli »dober dan« in odšli naprej. Ali pa preprosto obsedeli…
Tiina Kemppinen se je iste tematike lotila drugače. Namesto iskanja in slednja ljudem po mestu, se je odločila, da bodo oni prišli do nje. Čakanje je bilo njena strategija. In v primernem trenutku je naredila fotografijo. Zelo veliko fotografij. In jih po pregledu in selekciji več združila v eno. Tako nam je pokazala, da smo si kljub drugačnosti tako zelo podobni. Da se med vsiljenim čakanjem pred semaforjem podobno obnašamo. Ko se poti naključnih oseb za trenutek združijo pred semaforjem in se zgodi nekaj povsem običajnega ali povsem nenavadnega. Gledamo fotografije trenutkov, ki se kot taki niso nikoli zgodili in se po drugi strani vendar so, samo v časovnem zamiku. Vsiljeno čakanje je morda narekovalo vsiljeno druženje na fotografijah. Čeprav drugače kot na Klarinih fotografijah, se tudi tu lahko sprašujemo o njihovih odnosih, kljub temu, da so umetno poustvarjeni.

Avtor teksta: Egon Bajt
Razstavo si boste lahko ogledali do 1. junija 2016 v času uradnih ur Doma kulture Kamnik (v ponedeljek in petek od 9h do 14h, ter od torka do četrtka od 9h do 17h).

Dušan Letnar: Pastirji

pastirjiVljudno vabljeni na otvoritev fotografske razstave Dušana Letnarja z naslovom Pastirji, ki bo v sredo, 30. septembra 2015 ob 20. uri v Domu kulture Kamnik.
Fotografska serija Pastirji, je nastajala skozi daljše obdobje med leti 2012 in 2013. Gre za serijo 12 portretov domačinov, ki pasejo živino v planšarskem naselju na Veliki Planini nad Kamnikom. Z izjemo enega, gre za fotografije starejših mož in žena, ki še ohranjajo tradicijo pašne skupnosti Velike planine.
Vse fotografije so narejene s srednjeformatno kamero, avtor pa je enim namenil barvni, drugim pa črno beli film. Morda ravno s to izbiro tudi začrta ločnico med portreti, ki delujejo časovno odmaknjeno, kot bi bili posneti že pred desetletji, in tistimi, ki izgledajo bolj sodobno.
Ravno ta poudarek pa je tudi ključna kvaliteta razstave. Ciljati zgolj na bogato zgodovino pašne skupnosti na planini, bi lahko hitro izzvenelo kot precej sentimentalno. Soočiti preteklost s sedanjostjo pa v razstavo vnaša nova prevpraševanja, ki se stikajo okoli prihodnje usode pašne skupnosti, njenih običajev in tradicij.
Morda je za marsikoga tovrsten način paše zgolj ostanek preteklosti, še eden izmed običajev, prepočasnih za današnjo hitrost sveta, ki ne bodo preživeli menjave generacij.
V starih časih so na planino gnali na praznik sv. Petra in Pavla (29. junij). Danes ima glavno besedo vreme. Ali se bo na Veliki planini paslo tudi v prihodnje, pa je v rokah mlajših generacij. Tudi zato med vsemi, in ne po naključju, izstopa portret mladega pastirja.

Razstavo si lahko ogledate do 9. novembra 2015 v času uradnih ur Doma kulture Kamnik (v ponedeljek in petek od 9h do 14h, ter od torka do četrtka od 9h do 17h).