V soboto 26. avgusta 2023 ob 19:00 uri lepo vabljeni na fotografsko razstavo Pulfrfabrka, Dušana Letnarja, v galerijo Foto kluba Kamnik.

Kamniška Barutana je vedno vzbujala nešteto vprašanj in je bila zavita v tančico skrivnostnosti. Ograjena z žičnato ograjo in skrita pred očmi navadnih smrtnikov je misteriozno pričala na eni strani o nevarnosti, ki vsakodnevno preži za njenimi zidovi, na drugi pa o pomembnosti svoje biti in bila tako trdno postavljena na piedestal ponosa Kamnika in njegovih prebivalcev.
Z obdobjem slovenske tranzicije se je začel njen počasen zaton, ki se je sčasoma udejanjil. Od nekdaj veličastnega prostora so ostale bolj ko ne le sledi nekdaj sijajnih časov in njegovih zgodb. Mogočne zgradbe so klavrno propadale in postale opomnik minulosti.
Dušana Letnarja prostor smodnišnice že dolgo navdušuje. Če je njegova razstava izpred treh let na barutanskem zidu usrediščila zgradbe, je fokus njegove tokratne razstave na samovoljnemu razraščanju narave, ki si je prostor vzela zase, ko ljudi ni bilo več. Črno-bele analogne fotografije, ki jih je izdelal sam v temnici Foto kluba Kamnik, prikazujejo, kako je narava osvojila in se razrasla čez (in skozi) industrijsko krajino in zakrila človekove posege vanjo.
Tudi avtorja samega je od nekdaj interesirala skrivnostnost prostora – živeč v soseščini je motril v prostor, zakrit z gozdom in varovan s strani vojske. Čeprav tovarna ni več obratovala, je varovanje ostalo – tudi leta 2014, ko je nastala serija, je bilo temu tako. Skoraj da ne gverilsko se je podal v varovano območje in v strahu pred morebitnimi posledicami ujetja so nastale fotografije – nekje na meji med popolnim razpadom človekovega preteklega delovanja in skorajšnjim ponovnim vznikom gostega gozda. Nastali so posnetki, ki bi nekaterim dokončno odstri tisto tančico, ki je včasih z železom in betonom skrivala svojo notranjost.
Odlika Letnarjevih del so črno-bele fotografije. S tem mu vedno znova uspe ujeti trenutek, potopljen v brezčasnost. Trdnost njegove poetike nas tako znova popelje v neko drugo časovno obdobje, kot izvrsten opazovalec in pripovedovalec pa s svojimi deli vzbudi sentimentalno noto, ki prevzame gledalca. Razstavljeni pejsaži nadaljujejo in potrjujejo to njegovo estetiko – skrbno (in v naglici) pretehtane kompozicije vzpostavljajo brezčasnost prostora, v katerem ni več prostora za ljudi, ki jih ni nikjer najti. Obenem pa se odpira vprašanje, kaj se je s prostorom zgodilo.
Po časovni distanci skorajšnjega desetletja je stanje popolnoma drugačno. Gozd si je vzel prostor, ga dodobra prepredel; rastline so zavzele tire, ceste in poti. Vendar je vanj ponovno zašel človek – posekal je drevesa, zasul potoke, razkopal poti, porušil tire in objekte – zravnana z zemljo je goličava postala simbol človekovega pohlepa, egocentričnosti in kapitalistične želje po še. Letnar tako z razstavo noče opozarjati in kazati le na moč narave, ki je skozi ujete trenutke v Pulfrfabrki težila k povrnitvi prvotnega stanja. Še kako je potrebno človekovo premišljeno poseganje v naravo – človeška premoč nad njo je popolnoma nesmiselna in brezumna; brez sobivanja in spoštovanja njenih zakonov pa človek dolgoročno ne more obstajati.
Ob vsem tem nas fotografije navdušujejo, da se vprašamo, kako dolgo bo še tako – kako dolgo bo človekov pohlep brezsramno spreminjal krajino. Odgovora na to ni. Lahko pa si mislimo, da moči narave ni moč preseči. V duhu dogodkov izpred tednov se lahko zapiše, da je narava zopet pokazala svojo moč – če drevesom ni bilo usojeno, da sama zavzamejo prostor in izrinejo človeka, jim je tokrat na pomoč prišla voda in tokrat ona popolnoma spremenila območje nekdaj cvetoče smodnišnice.
Razstava je izvrsten pričevalec prostora – prostora spomina, zgodb, misterioznosti, nostalgije. Prostora, ki je nekdaj bil in nikoli več ne bo enak. Prostora, ki je sedaj odprt, a zaradi človeškega pohlepa ne kot bi si marsikdo želel. In prostora, ki si ga vsake toliko narava
vzame nazaj in s tem pokaže svojo pravo naravo.

Anže Slana