Katja Gartner Krapež: Srebro v laseh, modrost in nasmeh v očeh

V prostorih Doma starejših občanov Kamnik bo od torka, 28.11.2023 na ogled samostojna fotografska razstava članice Foto kluba Kamnik Katje Gartner Krapež z naslovom Srebro v laseh, modrost in nasmeh v očeh.

Razstava nas popelje v prostore doma starejših občanov Kamnik, kjer se je na pobudo ljubiteljske fotografinje več kot trideset stanovalcev v sodelovanju z vodstvom doma odločilo deliti svoje trenutke. To daje projektu pristnost in globino, hkrati pa odpira dialog med generacijami in poudarja pomen medsebojnega spoštovanja.
Projekt ne le omogoča fotografiranje starejših v njihovem okolju, temveč postavlja na kulturnem dogodku njihove portrete v ospredje, ozavešča javnost. Pri tem se zaznava spoštovanje do posameznikov in njihovih življenjskih zgodb in portretira del prebivalstva, ki se na samih fotografijah sicer ne pojavlja tako pogosto, sploh pa ne v primarnem okolju doma.
Razstavljeno delo tako nudi vpogled starostnikov na drugačen način, saj so iz njih izvabljeni le najlepši občutki, kar je razvidno na samih portretih. S tem se želi prikazati, da se v domu stanovalci počutijo tudi dobro in da je ob pozitivnem odnosu, zanimanju, možno iz njih privabiti najlepše občutke pomembnosti, koristnosti, lepote.

Sama razstava tako na nežen, a izjemno ganljiv način presega stereotipe o institucionalnem varstvu za starejše in razkriva dom za starejše kot kraj, kjer se lahko tudi razcveta modrost, toplina in človečnost, ustvarjajoč prostor za medgeneracijske izmenjave.

S fotografsko zgodbo ljubiteljska fotografinja želi pustiti pečat v srcih obiskovalcev razstave, spodbujati empatijo ter podpirati dialog o vrednosti in lepoti vsakega obdobja življenja. Poleg tega si prizadeva spodbuditi večji obisk starostnikov v domu, saj verjame v pomembnost medgeneracijskega povezovanja ter spoštovanja in zavedanja ter ozaveščanja o različnih obdobjih človeškega življenja.
Obiski, druženje ter bližina svojcev imajo izjemno pozitiven vpliv na življenja stanovalcev v domovih za starejše. Trenutki, katere jim namenimo dokazano prispevajo k občutku povezanosti, sreče in pomembnosti v njihovem vsakdanu.

Otvoritev razstave bo tako v torek 28.11.23 16:45h in vse do konca januarja 2024 v prostorih Doma starejših občanov Kamnik.
Nudila bo vpogled v majhen delček zgodb preko obraznih mimik, obogatila kulturno doživetje občanov Kamnika in obiskovalcev doma ter za časa razstave poživila stene doma s portreti in nasmehi stanovalcev.
Vljudno vabljeni, da jim s svojim obiskom namenite delček pozornosti tudi vi!

Ana Stanovnik Perčič: Sirene

Sirene zbor

O razstavi

Fotografije Ane Stanovnik Perčič ne prinašajo kronološkega vpogleda v delovanje zbora, kot je to v navadi, ko obeležujemo podobne življenjske in druge mejnike. Ni nabor fotografij z nastopov in pevskih revij, ki so se zvrstili v letih od ustanovitve in bi bržkone zunanjega opazovalca pustile precej brezbrižnega. Razstava prinaša precej več. Odstira namreč vpogled v zaodrje, v bežne prizore z vaj, v spontanost trenutka, v prijateljstva, ki so se spletla med članicami in niso zamrla niti ob nekajletnem premoru, ki so si ga vzele od nastopanja. S fotografijami gledalec vstopa v prostor ustvarjanja, ki zunanjemu opazovalcu skorajda vedno ostane zastrt.

Avtorica je tudi sama članica zbora, kar ji omogoča, da ne pritegne pozornosti in ne zmoti ustvarjalnega procesa ali sproščenega druženja med pevkami, ko v objektiv lovi motive. Zgodbo, ki jo napleta s fotografijami, zato lahko pripoveduje v prvi osebi in še bolj pristno, da se tudi gledalec čuti del skupine.

Prav tako se ne uklanja skušnjavi, da bi jezik glasbe poskušala prevesti v nemo fotografijo, pa vendarle vsaka izmed njih poje, bodisi skozi smeh, šelest notnih listov, odmev korakov na stopnišču, nasvete zborovodkinje ali pa skoncentrirano tišino, ki napolni prostor za vaje, tik preden se zasliši pesem. In sliši se jo tudi skozi fotografije.

  
Avtor teksta: Aleš Senožetnik
Razstava je nastala ob ponovni združitvi in koncertu Ženske pevske skupine Sirene.
Fotografije so analogne in jih je avtorica izdelala v temnici Foto kluba Kamnik.

 

Erik Rak: Bliskavice skozi okno

Predstavljam svojo prvo samostojno fotografsko razstavo

Predstavljam vam svoje delo, ujeto skozi okno v projektu, ki sem ga poimenoval Bliskavice skozi okno. Na ogled bo od  11. 10. do 18.10. med 19. in 21. uro v galeriji Foto kluba Kamnik.

Na tej razstavi sem se osredotočil na fotografije strel, ki so se v svoji nepredvidljivi lepoti razgrnile skozi okno moje sobe. Slike so bile dosežena s tehniko 30-sekundne osvetlitve, kar je omogočilo, da sem zajel vsako iskro elektrike v tem naravnem spektaklu.

Proces ustvarjanja teh fotografij je bil navdihujoč.  Vsaka slika, ki jo vidite na tej razstavi, je edinstvena zgodba o moči narave. Strele so nepredvidljive, a čarobne. Postopek zajema je bil včasih zahteven in poln izzivov, vsaka strela je tako nepredvidljiva, da je bil za zajem dveh določenih fotografij potreben približno teden dni. Čeprav sta bili to najzahtevnejši fotografiji v zbirki, sem skozi čas spoznal, da so tudi preprostejše fotografije sijajne.

Vabim vas, da se pridružite otvoritvi razstave “Bliskavice skozi okno” in odkrijete, kako lahko preprosta okenska izkušnja postane umetnost v objektivu.

Slika strele

Dušan Letnar: Pulfrfabrka

V soboto 26. avgusta 2023 ob 19:00 uri lepo vabljeni na fotografsko razstavo Pulfrfabrka, Dušana Letnarja, v galerijo Foto kluba Kamnik.

Purflfabrka naslovna fotografija s tovarne

Kamniška Barutana je vedno vzbujala nešteto vprašanj in je bila zavita v tančico skrivnostnosti. Ograjena z žičnato ograjo in skrita pred očmi navadnih smrtnikov je misteriozno pričala na eni strani o nevarnosti, ki vsakodnevno preži za njenimi zidovi, na drugi pa o pomembnosti svoje biti in bila tako trdno postavljena na piedestal ponosa Kamnika in njegovih prebivalcev.
Z obdobjem slovenske tranzicije se je začel njen počasen zaton, ki se je sčasoma udejanjil. Od nekdaj veličastnega prostora so ostale bolj ko ne le sledi nekdaj sijajnih časov in njegovih zgodb. Mogočne zgradbe so klavrno propadale in postale opomnik minulosti.
Dušana Letnarja prostor smodnišnice že dolgo navdušuje. Če je njegova razstava izpred treh let na barutanskem zidu usrediščila zgradbe, je fokus njegove tokratne razstave na samovoljnemu razraščanju narave, ki si je prostor vzela zase, ko ljudi ni bilo več. Črno-bele analogne fotografije, ki jih je izdelal sam v temnici Foto kluba Kamnik, prikazujejo, kako je narava osvojila in se razrasla čez (in skozi) industrijsko krajino in zakrila človekove posege vanjo.
Tudi avtorja samega je od nekdaj interesirala skrivnostnost prostora – živeč v soseščini je motril v prostor, zakrit z gozdom in varovan s strani vojske. Čeprav tovarna ni več obratovala, je varovanje ostalo – tudi leta 2014, ko je nastala serija, je bilo temu tako. Skoraj da ne gverilsko se je podal v varovano območje in v strahu pred morebitnimi posledicami ujetja so nastale fotografije – nekje na meji med popolnim razpadom človekovega preteklega delovanja in skorajšnjim ponovnim vznikom gostega gozda. Nastali so posnetki, ki bi nekaterim dokončno odstri tisto tančico, ki je včasih z železom in betonom skrivala svojo notranjost.
Odlika Letnarjevih del so črno-bele fotografije. S tem mu vedno znova uspe ujeti trenutek, potopljen v brezčasnost. Trdnost njegove poetike nas tako znova popelje v neko drugo časovno obdobje, kot izvrsten opazovalec in pripovedovalec pa s svojimi deli vzbudi sentimentalno noto, ki prevzame gledalca. Razstavljeni pejsaži nadaljujejo in potrjujejo to njegovo estetiko – skrbno (in v naglici) pretehtane kompozicije vzpostavljajo brezčasnost prostora, v katerem ni več prostora za ljudi, ki jih ni nikjer najti. Obenem pa se odpira vprašanje, kaj se je s prostorom zgodilo.
Po časovni distanci skorajšnjega desetletja je stanje popolnoma drugačno. Gozd si je vzel prostor, ga dodobra prepredel; rastline so zavzele tire, ceste in poti. Vendar je vanj ponovno zašel človek – posekal je drevesa, zasul potoke, razkopal poti, porušil tire in objekte – zravnana z zemljo je goličava postala simbol človekovega pohlepa, egocentričnosti in kapitalistične želje po še. Letnar tako z razstavo noče opozarjati in kazati le na moč narave, ki je skozi ujete trenutke v Pulfrfabrki težila k povrnitvi prvotnega stanja. Še kako je potrebno človekovo premišljeno poseganje v naravo – človeška premoč nad njo je popolnoma nesmiselna in brezumna; brez sobivanja in spoštovanja njenih zakonov pa človek dolgoročno ne more obstajati.
Ob vsem tem nas fotografije navdušujejo, da se vprašamo, kako dolgo bo še tako – kako dolgo bo človekov pohlep brezsramno spreminjal krajino. Odgovora na to ni. Lahko pa si mislimo, da moči narave ni moč preseči. V duhu dogodkov izpred tednov se lahko zapiše, da je narava zopet pokazala svojo moč – če drevesom ni bilo usojeno, da sama zavzamejo prostor in izrinejo človeka, jim je tokrat na pomoč prišla voda in tokrat ona popolnoma spremenila območje nekdaj cvetoče smodnišnice.
Razstava je izvrsten pričevalec prostora – prostora spomina, zgodb, misterioznosti, nostalgije. Prostora, ki je nekdaj bil in nikoli več ne bo enak. Prostora, ki je sedaj odprt, a zaradi človeškega pohlepa ne kot bi si marsikdo želel. In prostora, ki si ga vsake toliko narava
vzame nazaj in s tem pokaže svojo pravo naravo.

Anže Slana