Month: April 2016

8. – 30. 06. 2016

Dom kulture, Kamnik

V projektu z naslovom Štafeta mladosti se fotografinja Olja Triaška Stefanović osredotoča na pot štafete, nekdanjega praznovanja mladosti in sožitja med različnimi narodi Jugoslavije. To je zgodba o neki državi in njenem koncu.

Fotografinja Olja Triaška Stefanović trenutno živi na Slovaškem. Rojena je bila v Jugoslaviji in je po njenem razpadu postala državljanka Srbije. Predvsem 20. stoletje je bilo posebno v tem, da so lahko ljudje, ne da bi prestopili prag svojega doma, v času svojega življenja izkusili več različnih državnih ureditev ali političnih sistemov, kot v svojih delih piše slovaški zgodovinar Ľubomír Lipták. Morda so ljudje zato v tem času postali pogumnejši, saj se nomadskemu načinu življenja niso upirali.
Ena osrednjih tematik sodobne fotografije je oziranje v zgodovino. Četudi ne izključno, to velja za avtorje, ki so se v življenju srečali z različnimi kulturami, miselnostmi in religijami. Prav ti avtorji so občutljivejši za zgodovinske trenutke, ki so vplivali tudi na njihova življenja. Olja Triaška Stefanović pri tem ni izjema. V projektu Štafeta mladosti, zgodba o neki veliki državi in njenem koncu (2014) se ukvarja z vsakoletno štafeto mladosti, ki jo je Jugoslavija uvedla leta 1945 v čast predsednika vlade in poznejšega predsednika republike Jugoslavije, Josipa Broza Tita (1892–1980). Tedaj naj bi štafeta mladosti ponazarjala slogo vseh narodov, ki so sobivali v državi, hkrati pa je močno prispevala k izgradnji kulta osebnosti Tita samega. Čeprav so podobne tekaške prireditve poznale tudi druge socialistične dežele (tek za mir, tek prijateljstva, štafeta prijateljstva ipd.), se je jugoslovanska štafeta mladosti morda obdržala najdlje: vse do leta 1988.
V središču avtoričine pozornosti je mapiranje kiparskih in arhitekturnih spomenikov, vezanih na ta zgodovinski kontekst, obenem pa instalacijo razširi z izvirnimi artefakti (priponke, zemljevidi, publikacije). Muzejski vidik razstave na drugi strani uravnoteži fotografska instalacija, v kateri se kažejo značilnosti sedanjih tehnik beleženja tedanjega življenja in institucij. Države vzhodnega bloka je v zadnjih letih zajela nostalgija po socialističnem obdobju, ki je posledica skrajne nestabilnosti v današnjem času, ko se družbe niso spodobne ustrezno odzvati na številne globalne izzive, kot so ekonomski diktat multinacionalk, podnebne spremembe, hitra rast prebivalstva, starajoča se zahodna civilizacija in naraščajoča revščina.

Bohunka Koklesová

 

FOTOGRAFIJE OTVORITVE

https://www.facebook.com/media/set/?set=a.1030996596954170.1073741900.224568250930346&type=3

(foto: Lana Bregar)

 

360 VR TOUR

Mali grad, Kamnik

8.6. — 8. 7. 2016

Blaž Janežič, Dušan Letnar, Jana Nakrst, Simon Podgoršek, Aleš Senožetnik, Andrej Flerin, Katja Jeras

Razstava Kamči je nadaljevanje projekta Dva kraja. V prvem delu so ustvarjalci trčili ob dvojnost svojega delovanja, polarno razmerje med tem in onim krajem v svojem ustvarjalnem pogonu. Tokrat so zarezali še dlje. Če je bil prva razstava kot rezultat sodelovanja med člani Fotokluba Kamnik in Petrom Rauchom naslovljena Dva kraja, bi moral biti Kamči poimenovan kot Drugi kraj, ali celo Drugo prizorišče. Kamči je namreč spaka, natančneje nestvor, ki tava po Kamniku, domačemu kraju sodelujočih avtorjev in vsak od njih ga tako ali drugače tekom trajanja projekta zalezuje, mu nastavlja pasti in ga skuša bodisi ukrotiti bodisi izgnati.

Predstavljajmo si prijetno družinsko kosilo. Vse je krasno domačno, če odmislimo tisto malenkost ali dve, ki dogodek vedno nekako začinita. Tista zadrega, ki se pojavi v domačnem vzdušju in ga subvertira, obrne na glavo in ne dopusti, da bi bil on sam v polni meri. Tisto, kar onemogoča polno mero domačega v samem domu, natanko to je Kamči v Kamniku. Drugi kraj domačega kraja — njegovo prizorišče. Razstavljena dela petih fotografov prikazujejo spopad s tem nestvorom, s spako, ki sitnari pri njih doma. Aleš Senožetnik ga na primer najde na fotografijah družinskega albuma kot tujca, ki je nehote vkorakal v kader, ki se malomarno sonči v ozadju srečne družine na dopustu ali ministranta, ki z rdečimi očmi spremlja enega od nujnih zakramentov. Simon Podgoršek se naseli v domače kraje drugih kot njihova težava, kot tisti, ki osvetli to, kar je že ves čas prisotno ali nastopi kot ta, ki ga že ves čas pričakujejo, kot dobrodošel nezaželjeni gost. Jana Nakrst tesnobo domačega kraja najde na popularni poti do Samotnega mlina. V minimalni spremembi, posegu v podobo, prizor v gozdu ni več ta, temveč drugi, ne povsem, a malenkost tuj. Blaž Janežič se s spako ponovno, kot v prvem delu, sooči v domači delavnici v procesu ustvarjalnega dela. Kje je stvar, ki jo je treba zagrabiti za roge? S premetavanjem tehnik ve, da nestvor nikoli ne leži v vsebini ustvarjalnega dela, temveč v njegovi formi, v tehniki, v bolščanju tiste materialnosti, ki ji je vsakršna vsebina ali celo sposobnost pomena odtekla in je ostal le še prazen glas, hreščanje glasilk, mešanje barve in prekrivanje brezpomenskih plasti vizualnih ostankov. Na podoben način mu je na sledi Katja Jeras. S preizkušanjem elementarnih fotografskih trikov ga prelisiči in se mu prikrade od zadaj tako blizu, da ugotovi, da je pred njo njen lastni hrbet. Dušan Letnar nestvor lucidno umesti v figure tistih, ki tako ali drugače poganjajo mesto, skrbijo zanj in ga razvijajo, a ga s tem hkrati uničujejo. Brez mestne politike in ekonomije zadeva ne bi imela ne moči ne obsega, obenem pa natanko zaradi politično­ekonomskega načina delovanja kraj propada. Projekt Kamči je projekt izganjalcev hudiča, tiste skrajno tuje počasti, ki se naseli v naš dom in se je človek nikakor ne more otresti, dokler ne prikliče izganjalcev, ki opravijo umazano delo. Potem je dom spet dom? Ne, potem se nočna mora šele začne. Dom propade, domačnost postane neznosna. Kaj je torej vrednost tega nestvora? Je tista stvar, ki se v domačemu kraju kaže kot njegova trenutna zadrega, kot tisto, kar še odpravimo in bo vse ponovno tako, kot je bilo. Natanko v tej obstrukciji je vrednost te prikazni — nikjer drugje ni tako doma kot pri nas, v domačnosti doma. Še več, nestvor je natanko obraz te domačnosti, tisti, ki ga načeloma uspemo pomesti pod tepih, a vedno nekako preseneti s svojo pojavitvijo tam, kjer ga nismo pričakovali. Nestvor je domačnost v najbolj originalni izvedbi in ravno to je njegova najbolj sitna in nadležna značilnost. Kamči kot nestvor je tisti privesek, ki bi mirno dobil naziv najstarejšega prebivalca Kamnika, če ga ne bi vsi tako radi nekako odpravili kot šilferderberja. To je tisto Unheimliche, ki se ne postavi v Heim temveč tam vseskozi že je, kot njegovo jedro, kot njegovo mesto, kot prizorišče.

Peter Rauch

 

FOTOGRAFIJE OTVORITVE

https://www.facebook.com/media/set/?set=a.1030995146954315.1073741899.224568250930346&type=3

(foto: Lana Bregar)

kolektiv Foto kluba Kamnik (Janez Glavač, Blaž Janežič, Katja Jeras, Aleš Koželj, Dušan Letnar, Jana Nakrst Dragaš, Robert Novak, Gašper Plevel, Simon Podgoršek, Mateja Ravnikar, Aleš Senožetnik, Lučka Vavpetič)

8. 6. – 8. 7. 2016

Glavni trg, Kamnik

Drevesa Kamnika je dokumentarni projekt kolektiva avtorjev, ki želijo objektivno predstaviti posamezna drevesa iz njihovega lokalnega okolja.

Člani Foto kluba Kamnik, že deseto leto prirejajo razstavo na prostem, v centru mesta, znano pod naslovom Oko Kamnika. Tokrat so se odločili za skupen koncept, ki pomeni tudi redukcijo avtorstva posameznika. Tokrat ni več pomembna osebna avtorska zgodba in interpretacija vsakega od fotografov, pač pa vsi skupaj delujejo za izvedbo skupne ideje po enotnih tehničnih smernicah. Njihovi razlogi za zanimanje za drevesa so različni. Nekateri jih vidijo predvsem kot pomembne naravne elemente, ki nam omogočajo naše preživetje in nam dajejo kisik in hrano. Nekatere drevesa pomirjajo, saj dajejo senco, plodove, ter nas povezujejo z naravo. Nekatere med njimi zanimajo drevesa v neokrnjeni naravi, drugi se bolj posvečajo njihovi vpetosti v urbani prostor, kjer so lahko drevesa močan arhitekturni element, bodisi v estetskem smislu ali celo kot gradbeni material. Drevesa so tudi surovina za papir, ki je bistveno pripomogel k napredku, razvoju znanja in nenazadnje tudi fotografije. Predvsem pa so živa bitja, ki bivajo v svojem ritmu, na glede na tempo človeškega življenja in razvoja.

Sodelujoči avtorji so se dločili za dokumentiranje dreves, ki so nekakšni osamelci in stojijo sami. Način fotografiranja je bil čim bolj objektiven, enoten, tipološki in je sledil načelom Becherjevske estetike. Precej bolj kot biološke vrste jih zanimajo estetske kompozicije in ”osebnost” portretiranih dreves. Tak odnos se jim zdi tudi najbolj spoštljiv, saj predstavlja sistem, v katerem se ustvarjalni ego posameznika razblini in se začne delovanje izključno za neko večjo skupnost že v fazi ideje in produkcije, ne le pri vprašanju avtorstva. Determiniranost končnega izdelka kot vedno najprej začrta (Flusserjev) program aparata, nato pa zelo natančna kolektivna navodila pripeljejo do rezultata, kjer je delo vsakega posameznika zabrisano in zamenljivo. V polje umestnosti ga za razliko od avtomatizirane fotografije, portretiranja za dokumente in fotografije za namene biologije umešča predvsem dejstvo, da gre za splošne namene precej neuporabno fotografijo.

 

FOTOGRAFIJE OTVORITVE

https://www.facebook.com/media/set/?set=a.1030992643621232.1073741898.224568250930346&type=3

(foto: Lana Bregar)

 

360 VR TOUR