Otvoritev fotografske razstave v sredo, 7. decembra, ob 20. uri

Letošnje leto je bilo za Foto klub Kamnik ustvarjalno precej pestro. Pospremili smo kar štiri samostojne razstave naših članov, pri tem pa ponovno aktivno soustvarjali program tudi na zidu Kreativne četrti Barutana in drugih kamniških razstaviščih ter prvič doslej za galerijo uporabili lastne prostore.
Po Tihožitjih je FKK OFF! druga letošnja skupinska razstava naših članov, s katero decembra tradicionalno tudi sklenemo leto. Vsak avtor se predstavlja s fotografsko serijo oz. projektom, s katerim se je ukvarjal v iztekajočem se letu. Kot je v navadi, smo tudi tokrat sodelujočim pustili proste roke pri izbiri tematike, fotografij in načina postavitve, tako da razstava ponuja vpogled v delo in zanimanja naših članov.

Vabljeni!

Razstava bo na ogled do 2. februarja v galeriji Doma kulture Kamnik (Fužine 10, vhod z zahodne strani Doma kulture Kamnik).

otvoritev fotografske razstave v sredo, 30. novembra, ob 19. uri

Ljudje menimo, da naravo poznamo do obisti. S svojim človeškim pogledom opazujemo svet okoli sebe, ga analiziramo in tako menimo, da je naša percepcija tista, ki je pravilna in vseobsegajoča. Redkokdaj pa se zavemo, da je naš pogled le en od mnogih in da ni nujno celosten. Ljudje ne moremo zanikati, da je narava naše prapočelo. Skozi tisočletja pa smo mestoma izgubili kompas in na to pozabili. Od narave smo se oddaljili in pozabili na našo neločljivo povezanost z njo.
Nova fotografska razstava Ilone Mrgole nam odstira tančico spoznanja naše majhnosti in nepopolnosti. Pred nami so fotografije elementov gozda, a v obliki, ki je človeško oko v njihovem »naravnem« okolju ne zazna.
Ilona je že od otroštva v intenzivnem stiku z naravo, navdušuje jo raziskovanje okolja in sprememb, ki se v njem dogajajo. Predvsem pa jo navdušuje dejstvo, da narava za svoje nemoteno »delovanje« ne pozna točno določenih (človeku dojemljivih) pravil. Tam vse funkcionira, vsak akter vsebuje svojevrsten namen, ki se košček za koškom sestavi v čudovito in skorajda neverjetno celoto.
Fotografska razstava nam ponudi pogled v to, kar je človeškim očem in občutenjem skrito. Vidimo skrivnosten in našim fizičnim danostim povsem nesluten svet. Avtorica se je skozi leta naučila in prišla do spoznanja, da žuželke in nekatere vrste sesalcev svet vidijo popolnoma drugače od nas. Ključno je preživetje in zato nekatere vrste vidijo barve v UV-spektru. Prav slednje je srčika razstave. Ilona je med pohajkovanjem in potikanjem po gozdovih nabrala različne objekte in jih zanesla v mrakobo studia. Tam jih je obsvetlila z UV-lučjo. Pred njo se je odprl popolnoma nov svet – svet barv, ki jih človeška čutila brez pomoči ne zaznajo. Pred nami se tako v vsej svoji lepoti razpre magičnost narave, ki nam razkriva popolnoma novo (gozdno) dimenzijo.
Na razstavi se na metaforičen način transformiramo v žuželke in zagledamo njihovo percepcijo pogleda na svet. Kar naše oko sicer vidi kot zeleno, je na razstavi zaznano kot konglomerat drugih barvitih palet. Zelena se umakne v ozadje in svoj prostor prepusti živim in v temi sijočim odtenkom.
Opozorjeni smo na naš mačehovski odnos do narave, ki ga zaradi naše čutne omejenosti le še stopnjujemo. V naravi je vse povezano – favna in flora – zato je smotrno trditi, da je naše zdravje povezano z zdravjem celega planeta. Prav ultravijolično sevanje, ki nam prikaže drug pogled,  obenem razkrije zdravje organizmov – barve se spreminjajo in prek tega lahko opazimo spremembe, ki se dogajajo. Poseben pomen lahko pridamo gozdnemu podzemlju, kjer se dogajajo nam še ne popolnoma znane povezave, iz katerih se lahko marsičesa naučimo in brez katerih verjetno ne bi obstajali. Na ta način uvidimo človeško majhnost ter neznatnost. Razstava pa nam da to jasno vedeti brez sleherne besede.
Avtorica nam prikaže naravo v delčku svoje popolnosti in vzpostavi komunikacijski moment. Povezanost je namreč tisto, kar nas bo ohranilo kot vrsto, marsičesa pa se lahko učimo prav iz procesov, ki se dogajajo v gozdu. Prav zaradi tega je naslov razstave še kako na mestu – nekdaj je beseda gmajna označevala neobdelan svet v skupni vaški lasti. Gre za skupnost; prostor, ki je na razpolago vsem. Prostor, kjer vsak najde nekaj zase. Prostor povezovanja, kjer smo kljub različnim vlogam vsi enaki.
Razstava vzpostavlja razmerje med človekom in naravo, kjer pa ji posameznik ni hierarhično enak. Narava je vseobsegajoča in nenadomestljiva. Tega pa se moramo dokončno zavesti in spoznati, da z ničevim poseganjem v naravo ter povzročanjem ekoloških katastrof še najbolj škodimo sebi.

Vabljeni!

Razstava bo na ogled do nedelje, 4. decembra, med 17. in 19. uro v prostorih Foto kluba Kamnik (Fužine 10, vhod z zahodne strani Doma kulture Kamnik).

Otvoritev razstave Tihožitje bo v sredo, 26. oktobra ob 20. uri.

 

Člani Foto kluba Kamnik odpirajo prvo skupinsko razstavo v svojih prostorih. Tokrat so se lotili klasične teme v likovni umetnosti – tihožitij, ki so jih ujeli v fotografski objektiv. Do tematike je vsak avtor pristopil na svoj način. Med razstavljenimi fotografijami tako vidimo podobe cvetja in drugih tradicionalnih motivov, ki se skozi zgodovino likovne umetnosti pojavljajo na podobnih upodobitvah, drugi pa so vpeljali sodobnejše poglede upodabljanja t.i. mrtve narave.

Razstava bo na ogled do 9. novembra, vsak dan od 17. do 19. ure (Fužine 10, vhod z zahodne strani Doma kulture Kamnik).

Razstavljajo člani Foto kluba Kamnik: Bojan Mijatovič, Dušan Letnar, Erik Rak, Eva Livakovič, Ilona Mrgole, Jana Bratuž, Janez Glavač, Klara Galičič, Martin Fujan, Polona Smolnikar, Zala Rifel

Vabljeni na otvoritev razstave APN! Dušana Letnarja v prostore Foto kluba Kamnik, v sredo 10. 8. 2022 ob 19:30.

 

 

Dušan Letnar se na Kamfest vrača z novo razstavo. Po ulični razstavi fotografij iz Barutane, ki je ovekovečila stavbe nekdanje smodnišnice in je na ogled postavila tudi katero, ki je danes ni več, tokrat razstavlja serijo fotografij, ki obiskovalce na drugačen način popelje v preteklost. Razstavljene so namreč fotografije, ki prikazujejo potek tradicionalnega žganja apna v Spodnjih Stranjah.

Nekdaj je bila na Kamniškem potreba po apnu velika. Žganje apna je prinašalo dobiček številnim družinam, zato je bilo po vsej občini najti na desetine apnenic. Apna niso uporabljali le pri zidavi, kjer so ga sčasoma nadomestili drugi materiali, ampak tudi pri strojenju kož. Slednje je bilo za kamniško industrijo zaradi tovarne Utok, ki je bila tudi največji odjemalec, izrednega pomena; po razpadu le-te pa je tudi potreba po apnu strmo upadla. Danes se apno, pridelano na tradicionalen način, zavoljo ohranjanja kulturne dediščine uporablja pri obnovi gradov in drugih spomeniško zaščitenih objektov, zato je apnenic precej malo, žganje apna pa postaja že prava redkost.

Festival Kamfest vedno na tak ali drugačen način postreže z razgledom po industrijski dediščini – ali z izbiro lokacije ali pa s skrbno izbranimi programskimi bombončki. Sladkorček letošnjega programa zagotovo predstavlja Dušanova razstava. Serija fotografij je nastala že leta 2011 in do sedaj še ni bila razstavljena. Javnosti postavljena na ogled letos prikazuje in obiskovalce seznanja z dokaj neznanim vidikom kulturne dediščine in opominja na pretekle čase.

Letnarjeva avtorska poetika je trdna in prepričljiva. Z likovnega in estetskega vidika serija razstavljenih fotografij slednjo nadaljuje in jo utrjuje. Črno-bele fotografije nas na videz popeljejo v neke druge čase, ki dejansko še niso minili in soobstajajo z naglico in digitalnostjo sodobnega sveta. Tako vzbujajo sentimentalen, mestoma celo nostalgičen podton in obiskovalca nagovarjajo, da postane del dogajanja, ki je tako blizu, a obenem tako daleč.

Dušan z razstavo nadaljuje raziskovanje etnoloških mikavnosti, ki jih nadvse spretno zabeleži v svojem objektivu. Fotografije dokumentarno prikazujejo potek žganja – od same priprave do končnega produkta. Prav zaradi prikaza nesnovne ter tudi industrijske dediščine serija predstavlja pomemben kamen v mozaiku etnografske zapuščine lokalnega okolja. Avtor je izvrsten opazovalec okolice, kar je opaziti tudi v seriji; kompozicije in kadri pričujejo, da ni želel ujeti le delovnega procesa, ampak tudi dinamiko le-tega in mestoma celo emocije udeležencev. Tako je vsaka fotografija ohranila avtentičnost trenutka, ki je Letnar pritisnil na sprožilec – tistega trenutka, ki je ujet v bežnosti.

Razstava na izvrsten način poudarja, da se je treba spominjati. V ljudeh namreč bdi neizmerna želja po ohranjanju intenzivnih spominov, ki v življenju pustijo neizbrisljiv odtis. Na pot nam stopajo trenutki, ki so vredni, da se jih ohrani ali vsaj zabeleži. Dušanova serija APN! ulovi precej fluidno dogajanje, ki mu je priča vedno manj posameznikov in tako ta spomin ohrani za zanamce.