Category: PROJEKTI

Ana Stanovnik Perčič: Sirene

Polona Pevec

Sirene zbor

O razstavi

Fotografije Ane Stanovnik Perčič ne prinašajo kronološkega vpogleda v delovanje zbora, kot je to v navadi, ko obeležujemo podobne življenjske in druge mejnike. Ni nabor fotografij z nastopov in pevskih revij, ki so se zvrstili v letih od ustanovitve in bi bržkone zunanjega opazovalca pustile precej brezbrižnega. Razstava prinaša precej več. Odstira namreč vpogled v zaodrje, v bežne prizore z vaj, v spontanost trenutka, v prijateljstva, ki so se spletla med članicami in niso zamrla niti ob nekajletnem premoru, ki so si ga vzele od nastopanja. S fotografijami gledalec vstopa v prostor ustvarjanja, ki zunanjemu opazovalcu skorajda vedno ostane zastrt.

Avtorica je tudi sama članica zbora, kar ji omogoča, da ne pritegne pozornosti in ne zmoti ustvarjalnega procesa ali sproščenega druženja med pevkami, ko v objektiv lovi motive. Zgodbo, ki jo napleta s fotografijami, zato lahko pripoveduje v prvi osebi in še bolj pristno, da se tudi gledalec čuti del skupine.

Prav tako se ne uklanja skušnjavi, da bi jezik glasbe poskušala prevesti v nemo fotografijo, pa vendarle vsaka izmed njih poje, bodisi skozi smeh, šelest notnih listov, odmev korakov na stopnišču, nasvete zborovodkinje ali pa skoncentrirano tišino, ki napolni prostor za vaje, tik preden se zasliši pesem. In sliši se jo tudi skozi fotografije.

  
Avtor teksta: Aleš Senožetnik
Razstava je nastala ob ponovni združitvi in koncertu Ženske pevske skupine Sirene.
Fotografije so analogne in jih je avtorica izdelala v temnici Foto kluba Kamnik.

 

Erik Rak: Bliskavice skozi okno

Polona Pevec

Predstavljam svojo prvo samostojno fotografsko razstavo

Predstavljam vam svoje delo, ujeto skozi okno v projektu, ki sem ga poimenoval Bliskavice skozi okno. Na ogled bo od  11. 10. do 18.10. med 19. in 21. uro v galeriji Foto kluba Kamnik.

Na tej razstavi sem se osredotočil na fotografije strel, ki so se v svoji nepredvidljivi lepoti razgrnile skozi okno moje sobe. Slike so bile dosežena s tehniko 30-sekundne osvetlitve, kar je omogočilo, da sem zajel vsako iskro elektrike v tem naravnem spektaklu.

Proces ustvarjanja teh fotografij je bil navdihujoč.  Vsaka slika, ki jo vidite na tej razstavi, je edinstvena zgodba o moči narave. Strele so nepredvidljive, a čarobne. Postopek zajema je bil včasih zahteven in poln izzivov, vsaka strela je tako nepredvidljiva, da je bil za zajem dveh določenih fotografij potreben približno teden dni. Čeprav sta bili to najzahtevnejši fotografiji v zbirki, sem skozi čas spoznal, da so tudi preprostejše fotografije sijajne.

Vabim vas, da se pridružite otvoritvi razstave “Bliskavice skozi okno” in odkrijete, kako lahko preprosta okenska izkušnja postane umetnost v objektivu.

Slika strele

Dušan Letnar: Pulfrfabrka

Polona Pevec

V soboto 26. avgusta 2023 ob 19:00 uri lepo vabljeni na fotografsko razstavo Pulfrfabrka, Dušana Letnarja, v galerijo Foto kluba Kamnik.

Purflfabrka naslovna fotografija s tovarne

Kamniška Barutana je vedno vzbujala nešteto vprašanj in je bila zavita v tančico skrivnostnosti. Ograjena z žičnato ograjo in skrita pred očmi navadnih smrtnikov je misteriozno pričala na eni strani o nevarnosti, ki vsakodnevno preži za njenimi zidovi, na drugi pa o pomembnosti svoje biti in bila tako trdno postavljena na piedestal ponosa Kamnika in njegovih prebivalcev.
Z obdobjem slovenske tranzicije se je začel njen počasen zaton, ki se je sčasoma udejanjil. Od nekdaj veličastnega prostora so ostale bolj ko ne le sledi nekdaj sijajnih časov in njegovih zgodb. Mogočne zgradbe so klavrno propadale in postale opomnik minulosti.
Dušana Letnarja prostor smodnišnice že dolgo navdušuje. Če je njegova razstava izpred treh let na barutanskem zidu usrediščila zgradbe, je fokus njegove tokratne razstave na samovoljnemu razraščanju narave, ki si je prostor vzela zase, ko ljudi ni bilo več. Črno-bele analogne fotografije, ki jih je izdelal sam v temnici Foto kluba Kamnik, prikazujejo, kako je narava osvojila in se razrasla čez (in skozi) industrijsko krajino in zakrila človekove posege vanjo.
Tudi avtorja samega je od nekdaj interesirala skrivnostnost prostora – živeč v soseščini je motril v prostor, zakrit z gozdom in varovan s strani vojske. Čeprav tovarna ni več obratovala, je varovanje ostalo – tudi leta 2014, ko je nastala serija, je bilo temu tako. Skoraj da ne gverilsko se je podal v varovano območje in v strahu pred morebitnimi posledicami ujetja so nastale fotografije – nekje na meji med popolnim razpadom človekovega preteklega delovanja in skorajšnjim ponovnim vznikom gostega gozda. Nastali so posnetki, ki bi nekaterim dokončno odstri tisto tančico, ki je včasih z železom in betonom skrivala svojo notranjost.
Odlika Letnarjevih del so črno-bele fotografije. S tem mu vedno znova uspe ujeti trenutek, potopljen v brezčasnost. Trdnost njegove poetike nas tako znova popelje v neko drugo časovno obdobje, kot izvrsten opazovalec in pripovedovalec pa s svojimi deli vzbudi sentimentalno noto, ki prevzame gledalca. Razstavljeni pejsaži nadaljujejo in potrjujejo to njegovo estetiko – skrbno (in v naglici) pretehtane kompozicije vzpostavljajo brezčasnost prostora, v katerem ni več prostora za ljudi, ki jih ni nikjer najti. Obenem pa se odpira vprašanje, kaj se je s prostorom zgodilo.
Po časovni distanci skorajšnjega desetletja je stanje popolnoma drugačno. Gozd si je vzel prostor, ga dodobra prepredel; rastline so zavzele tire, ceste in poti. Vendar je vanj ponovno zašel človek – posekal je drevesa, zasul potoke, razkopal poti, porušil tire in objekte – zravnana z zemljo je goličava postala simbol človekovega pohlepa, egocentričnosti in kapitalistične želje po še. Letnar tako z razstavo noče opozarjati in kazati le na moč narave, ki je skozi ujete trenutke v Pulfrfabrki težila k povrnitvi prvotnega stanja. Še kako je potrebno človekovo premišljeno poseganje v naravo – človeška premoč nad njo je popolnoma nesmiselna in brezumna; brez sobivanja in spoštovanja njenih zakonov pa človek dolgoročno ne more obstajati.
Ob vsem tem nas fotografije navdušujejo, da se vprašamo, kako dolgo bo še tako – kako dolgo bo človekov pohlep brezsramno spreminjal krajino. Odgovora na to ni. Lahko pa si mislimo, da moči narave ni moč preseči. V duhu dogodkov izpred tednov se lahko zapiše, da je narava zopet pokazala svojo moč – če drevesom ni bilo usojeno, da sama zavzamejo prostor in izrinejo človeka, jim je tokrat na pomoč prišla voda in tokrat ona popolnoma spremenila območje nekdaj cvetoče smodnišnice.
Razstava je izvrsten pričevalec prostora – prostora spomina, zgodb, misterioznosti, nostalgije. Prostora, ki je nekdaj bil in nikoli več ne bo enak. Prostora, ki je sedaj odprt, a zaradi človeškega pohlepa ne kot bi si marsikdo želel. In prostora, ki si ga vsake toliko narava
vzame nazaj in s tem pokaže svojo pravo naravo.

Anže Slana

Razgrnitev velike fotografije

Polona Pevec

Vabljeni na razgrnitev velike skupinske fotografije članov Foto kluba Kamnik, ki bo v četrtek, 24. avgusta ob 19:00 na zidu nad kavarno Veronika.

 

Midjourney generated image with collaged photos all over

 

V zadnjem času je skozi orodja kot so ChatGPT ali Midjourney umetna inteligenca čez velika vrata vstopila v vsakdan običajnih ljudi. Na eni strani ponuja ogromno možnosti razvoja, na drugi odpira številna vprašanja. Ker smo člani Foto kluba Kamnik radi v trendu s časom, v katerem živimo, predvsem pa, ker se umetna inteligenca vse bolj dotika (in spreminja) tudi področje fotografije, smo zmožnosti, ki jih prinaša sodobna tehnologija preizkusili na nam dobro znani motiviki kamniške Veronike. Skozi kolektivni pristop, ki se nam je že v preteklosti izkazal kot odličen način ustvarjanja, smo se tokrat soočili s praznim platnom velikega formata, ki ga je bilo potrebno napolniti s podobami Kamnika. Katere značilne elemente Kamnika vključiti, katere prepustiti »domišljiji« umetne inteligence, katere pa morda zgolj preurediti, prestaviti ali spremeniti, da bo celota še vedno Kamnik, a hkrati tudi Kamnik, ki v resnici ne obstaja?

Kako nam je uspelo v vse to vkomponirati Veroniko, nekatere znamenite kamniške stavbe, žabo s fugo in druge elemente, bo presodil vsak gledalec sam. Če pa nas vprašate temeljno in edino smiselno vprašanje, ki ga je pač nujno zastaviti vsakemu ustvarjalcu, torej, kaj je umetnik s svojim delom želel povedati, smo v zagati. Verjetno ima vsak član svoj pogled na sestavljeno celoto, morda si kdo to vprašanje postavlja tudi sam, verjetno je med sodelujočimi tudi kakšen, ki si nanj ne zna odgovoriti, ali pa se mu zdi povsem nesmiselno. Ker si torej sami težko pomagamo, smo za pomoč prosili umetno inteligenco. Takšen odgovor je namesto nas pripravil ChatGPT: »Svojo umetniško izraznost smo prepletli z nečim hecnim, neumno humornim in obenem premišljenim. Želeli smo prikazati našo energijo in ustvarjalni duh ter obenem izzvati smeh in razmislek.« Morda res.

Kljub temu, da nam je danes na voljo tehnologija, ki nam omogoča pravzaprav vse, kar si zamislimo, smo torej prišli tudi do nečesa hecnega in neumno humornega. Morda je prav to tisto, česar umetna inteligenca ne zna. Saj nekaj, kar je inteligentno, pač ne dela neumnih stvari, za razliko od človeka, ki je nasprotje umetne inteligence, torej naravna neumnost. <3

A najbolj važno je, da smo se ob tem zabavali, oz. kot pravi ChatGPT: »Vendar pa je to, kar nas najbolj navdihuje, skupinsko sodelovanje. Naša skupina, naša strast in naše zanimanje so tisto, kar naredi to razstavo resnično zanimivo. Kljub tehnološkim čudesom, ki nas obdajajo, smo se zavedali, da je duh skupine tisti, ki daje našim delom pravo globino.« <3

 

Recently, through tools such as ChatGPT and Midjourney, artificial intelligence has entered through the prominent doors of our everyday lives. On one hand, it offers vast possibilities for development; on the other, it raises numerous questions. As members of the Foto klub Kamnik, we strive to stay in step with the times we live in. Notably, artificial intelligence is increasingly making its mark on the field of photography. We tested the capabilities of modern technology using the well-known subject of Veronika from Kamnik.

Through a collaborative approach, which has proven to be an excellent method in the past, we found ourselves facing an empty large-format canvas that awaited infusion with Kamnik’s imagery. The task involved deliberating which characteristic elements of Kamnik should be included, which ones could be entrusted to the “imagination” of artificial intelligence, and which elements could be rearranged, shifted, or altered, all the while retaining the essence of Kamnik, even if it’s a version that exists beyond reality.

How we managed to seamlessly integrate Veronika, renowned stone buildings, a frog with a joint, and other elements into this composition is a matter that each viewer will judge individually. However, if you were to ask us the fundamental and essential question that every creator must face “What the artist intended to convey through their work?” we find ourselves in a dilemma. Perhaps each member holds their unique perspective on the composite entirety. It’s plausible that some contemplate this question introspectively, while others may struggle to answer, deeming it somewhat devoid of meaning.

Given the challenge of responding to this question, we sought assistance from artificial intelligence. ChatGPT provided us with the following response: “We intertwined our artistic expressiveness with elements of humor—both straightforward and wittily absurd—as well as introspection. Our goal was to showcase our energy and creative spirit while evoking both laughter and contemplation simultaneously.” This assertion may indeed hold true.

Despite the fact that today’s technology empowers us to manifest almost any conceivable idea, we managed to infuse a sense of lightheartedness and whimsy. This, perhaps, is precisely what artificial intelligence doesn’t comprehend. After all, true intelligence doesn’t engage in folly, in contrast to humans who are characterized by natural fallibility.

However, the crux of the matter lies in the enjoyment we derived from the process. As ChatGPT aptly puts it, “What truly inspires us is the synergy of teamwork. Our collective, our passion, and our enthusiasm collectively breathe captivating essence into this exhibition. Amid the marvels of technology that envelop us, we’ve come to realize that the group’s spirit bestows genuine depth to our creations.”

Avtorji: Bojan Mijatovič, Bojan Težak, Ana Stanovnik Perčič, Katja Gartner Krapež, Kaja Krapež, Janez Glavač, Aleš Senožetnik, Rudi Kotnik, Erik Rak, Klara Ravnikar, Gabriel Courbet, Polona Smolnikar, Jana Bratuž, Dušan Letnar

Aleš Senožetnik, Bojan Mijatovič in Chat GTP