Skupinska razstava članov Foto kluba Kamnik
Z razstavo FKK OFF! člani Foto kluba Kamnik tradicionalno zaključimo koledarsko leto. Tokrat smo se povezali s priznanim fotografom Joštom Frankom in ustvarjali na temo z naslovom Dom. Pod njegovim mentorstvom so nastala dela, ki si jih od 15. decembra dalje lahko ogledate v galeriji Doma kulture Kamnik. Po otvoritvi serije Dom pa se dogajanje premakne v prostore Fotokluba Kamnik, kjer se nadaljuje otvoritev razstave, ki so jo istočasno priredili še preostali člani kluba, ki se bodo predstavili s svojimi deli.
Nekaj besed o domu, ki jih je za namen razstave pripravil član fotokluba Rudi Kotnik:
Nedavno je na spletu zaokrožila novica, da ima slavna Annie Leibovitz namen v šestih mesecih obiskati »Italijo, Indijo, Združene države Amerike, Nemčijo, Švedsko, Združeno kraljestvo in Japonsko, kjer bo dokumentirala resnična življenja ljudi v njihovih domovih.« To naj bi bil zanjo izziv ob podatku, da »kar 48 odstotkov ljudi po vsem svetu nima občutka, da je v medijih predstavljena realna slika njihovega življenja doma.«[1] Za podobe v medijih lahko rečemo, da ima pri njih pomembno in posebno vlogo tudi fotografija. Kako torej mediji upodabljajo ‘njihovo življenje doma’? Za enega od pomembnih prispevkov k ustvarjanju podob v medijih ima zasluge John Berger. Če poznamo njegovo analizo, se nehote vprašamo, kaj bi lahko naredila drugače Annie Leibovitz? Ali se bo zavedala pasti, na katere je opozarjal John Berger in ki jih nastavlja sama povezanost z Ikeo? Tega pač ne moremo vedeti. Lahko pa smo, ne glede na dvojno zadržanost, ki jo imamo lahko tako do nje kot ‘celebrity’ (‘slavne’) kot tudi do njene povezanosti z Ikeo, pozorni na eno od izjav o njeni fotografiji:
»Moč njenega dela je v zmožnosti razkrivanja resnic, ki so videti pristne in raziskujejo poglobljene vidike univerzalnega človeškega izkustva.« Poleg tega pa tudi na njene besede: »Ljudi v njihovih domovih fotografiram že od vsega začetka. To je način razumevanja, kdo oseba je.«[2] V teh njenih besedah pozornost pritegne na eni strani možnost univerzalnosti človeškega doživljanja in na drugi strani odnos med domom osebe in njeno osebno identiteto. V tem odnosu, ki zanima Annie Leibovitz, pa nas posebej zanima, kako je dom mogoče sploh razumeti.
Pot nas seveda vodi od običajne samoumevnosti, da je dom pač hiša, stanovanje, kjer živim (po možnosti z Ikeiinim pohištvom …), kmetija in podobno. K temu podobnemu sodijo dijaški domovi, študentski domovi in tako naprej – do domov starejših občanov (kjer nekateri niso po svoji volji ali se ne počutijo doma) pa samski domovi, kjer je v ospredju to, da so sami – pa čeprav niso sami. Ta dom kot kraj pa je lahko tudi ulica, prostor pod mostom, nadvozom itd. In ljudje, ki tam bivajo, imajo običajno ime brez-dom-ci. Torej imajo dom in ga nimajo. Včasih smo imeli tudi poboljševalne domove, vzgojne domove in podobno, kar nas privede do zaporov kot prostorov domovanj. Ja, tako različni so kraji, prostori, kjer ljudje dom-ujejo. Tudi beseda domačija ima v sebi nekaj tega. Tako pridemo do glagolnika domovanje, kjer naj bi se nekaj dogajalo, domovalo, pa vendar to ni zgolj nekaj, ampak sem v prvi osebi jaz in moje bitje ali tudi jaz s svojim bitjem, ki domujem. Izraz bitje je tu izključno kot glagolnik, ki ga uporabljam zato, da z njim poudarim, izrazim, kako bivam, tudi ko vprašam drugega: kako si, ali ko vprašam sebe, kako sem. Drugače povedano, na način, da se vrnemo domov, k pojmu doma: kako se počutim, ali se počutim doma? S tem pridemo do bivanjskega načina. Eden takih je počutnost. Ta izraz (Befindlichkeit) je uvedel Martin Heidegger[1] in ima več nians: kako se počutim v širšem smislu ali tudi, kako se ‘najdem’. Konkretneje: ali se tukaj ali tam počutim doma, ali najdem samega sebe, ali najdem samega sebe doma. Tako se nam beseda dom razkrije tudi v tem pomenu, da ni zgolj kraj, kjer bivam, domujem, ampak kraj, kjer se počutim doma. In se vprašam, ali se počutim doma zaradi kraja (mogoče Ikeinega pohištva – kar nam sugerira Ikea) ali česa drugega. Kaj vse bi to lahko bilo? Dom v širšem smislu vsebuje pojem domovina. Pomen (ali celo pomembnost) tega se pokaže šele v kontrastu do drugega pola, tujine. To je tisto, kar mi je tuje, kjer čutim domo-tožje. In ko poslušam glasbo Antonina Dvoržaka, bolj konkretno, tisto, ki jo je napisal oziroma zložil v ZDA ali še bolj konkretno drugi stavek devete simfonije (imenovane Iz novega sveta), lahko domotožje dobesedno začutim tako, kot bi ga sam doživljal. Čutim nekaj podobnega, kot je čutil Dvoržak in je to počutnost dobesedno uglasbil tako mojstrsko, da to ob poslušanju lahko občutim tudi sam. Ob tem se nehote vprašam, ali to lahko izrazi tudi fotografija. Vsekakor. Če si dovolimo, da se nas dotaknejo podobe, ki so nastajale v številnih fotografskih projektih Jošta Franka[1] ob njegovih obiskih begunskih taborišč, potem lahko zaznamo tako po-čutnost brezdomcev kot so-čutnost fotografa.
Naj omenim še dobesedno ali metaforično tiste pomene, ki so na nek način blizu ali pa daleč: domače ima lahko mnogo pomenov, da mi je nekaj domače ali pa tuje, da so rastline domače ali pa tujerodne, da imajo rastline svoje korenine doma ali pa nekje na tujem, se pravi, da se tudi rastlina na nek način ‘počuti’ nekje doma, drugje pa ne. In nenazadnje je zelo pogost izraz za različne vrste hrane, da je ‘domača’. Kolikokrat slišimo: ali je ta hrana (npr piškoti, maslo, klobase itd) domača? In prodajalka bo seveda rekla, da seveda je. In potem trgovci kupcem ponujajo ‘domače’ proizvode kot marketinški trik – in s temi triki, posebej vizualnimi, smo tako preplavljeni, da se v njih že skoraj čutimo doma.
Izraz počutnost me slej ko prej pripelje do tega, da se vprašam: ali se ne počutim doma tam, kjer so ljudje, ob ljudeh, z njimi. Ali ni torej dom tam, kjer so ljudje, kjer je drugi? Seveda, bi rekel, saj doma ni brez ljudi. Tako se mi pojavi predstava o ljudeh, ki so si blizu in ki v tej bližini doživljajo nekaj posebnega. Ko odidem “od doma”, od bližnjih, mi po določenem času začne nekaj manjkati. In ko se vrnem med te bližnje, ki jih lahko pogrešam, ravno ponovno snidenje lahko pomeni, da sem prišel domov. A kaj, ko je odhajanje “od doma” lahko tudi beg, umik in temu ustrezno vračanje “domov” lahko spremlja nelagodje ali celo strah. Tako se lahko prijetno počutje sfiži in pomislim na odnose, ki so lahko neprijetni, odtujeni, hladni, konfliktni ali celo sovražni. Pomislim na odvisnost od alkohola, drog,… na samomore itd. Tako dom “kjer so ljudje”, lahko postane tudi kraj osamljenosti, kraj pravih tragedij ali kraj kjer je pekel: “Pekel so ljudje okoli tebe”. Izraz dom in njegove izpeljanke pa imajo lahko širši pomen. Ko Ernst Bloch govori o mišljenju kot nečem človeškem, s čimer je človek postal človek, pravi: “… in tudi mišljenje je sredstvo, da se na svetu čutiš doma (zu Hause), da, da v širšem smislu prideš domov, se znajdeš v tisti goščavi nerazumljivih vtisov”.
Če se po Blochu človek počuti doma s pomočjo mišljenja, ali se lahko tudi s pomočjo medija, kot je fotografija kot človeške iznajdbe ustvarjanja podob, se pravi fotografskih? In če se vrnemo na začetek, se pravi, na ugotovitev, da ljudje nimajo občutka o realni sliki njihovega življenja doma v medijih, potem so nam zgoraj omenjene dileme odstrle vsaj nekaj vidikov razumevanja doma in s tem izziva, kako se jih lotiti v fotografiji, da bi se v njej lahko počutili doma.
Viri:
https://bwww.rtvslo.si/kultura/vizualna-umetnost/ikeina-rezidencna-umetnica-annie-leibovitz-isce-mlade-vajence/670628
https://lifeathome.ikea.com/blog/annie-leibovitz-life-at-home/
Heidegger, M. (1967). Sein und Zeit. Tübingen: Max Niemeyer Verlag, str. 134: §29
https://jostfranko.com /
Sartre, J-P. (1972) Muhe, Zaprta vrata. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 98.
Bloch. E. (1985) Antike Philosophie, Leipziger Vorlesungen zur Geschichte der Philosophie, Band 1. Frankfurt: Suhrkamp, str. 14.
