Vljudno vabljeni na otvoritev fotografske razstave avtorja Tomaža Berčiča
Ljudje imamo radi zgodbe. Prirojena ljubezen do spremljanja pripovedovanja o najrazličnejših dogodkih nas spremlja celo življenje – od trenutkov, ko po kobacanju po vseh štirih z odprtimi usti poslušamo pripovedi o vitezih in zmajih, do takrat, ko nas literarno delo posrka vase in se pred nami počasi, vrstico za vrstico razodeva svet neslutenih razsežnosti. Redki so tisti, ki so te svetove zmožni preliti na papir in jih deliti z vsemi tistimi, ki z veseljem posežejo po njih.
Tudi Tomaž Berčič (1968) je eden tistih, ki ga literatura pritegne. Kot pravi sam, ga je pogosto zanimalo, kdo je ta, ki stoji za vsem. Kdo je ta, ki je besede mojstrsko postavil ene ob druge ter ustvaril vsebino, ki toplo vabi k razkritju? Prav zaradi tega se je lotil večletnega projekta, pri katerem je stopil v dialog z sodobnimi slovenskimi književniki, misleci, razgrinjalci zgodb.
Dialoškost avtorja z literati rezultira v kopici fotografij, ki gledalcem portretno razkrije imena s platnic in nam jih predstavi kot osebe iz mesa in krvi. Niso pomembne besedne umetnine upodobljencev; njihov opus je postavljen v ozadje, na njihovo poslanstvo opozarjajo zgolj imena. Prav to izenači položaj med gledalcem in portretiranci. Odločitev, da so postavljeni v prostor, kjer se počutijo udobno in varno, odstira tančico njihove intime. Neformalnost okolja, v katerega so postavljeni, je omogočila, da gledalec uzre delček življenjske modrosti, izkušenj – nekaj, kar bi fotografija, posneta v popolnosti studia, težko zabeležila. Pred nami so slehrniki, ki si z nami delijo enake želje, ulice, svet, njihov ustvarjalni genij pa je izražen le skozi povabilo k fotografiranju. Čutiti je domačnost in zaupanje; vzpostavljeni bližina in avtentičnost pa medse povabita tudi samega gledalca, da še sam stopi v dialog z zaznamovalci slovenskega kulturnega prostora. Ter tako prisluhne pripovedi, ki je nastala v trenutku portretiranja.
Anže Slana
