Tomaž Berčič
Ko pujsi obmolknejo
Marsikoga območje spominja na koncentracijska taborišča. In to ni naključje.
Avtor je s fotografskim prikazom zapuščene prašičje farme v Ihanu podal razmišljanje o odnosu človeka do drugih živih bitij.
Opuščena farma v Ihanu danes molči, a ta tišina je glasnejša od vseh krikov, ki so se tu nekoč izgubljali v betonu.
To je prostor, kjer živali nikoli niso bile obravnavane kot živa bitja, ampak kot surovina – kot številke na tekočem traku naše potrošnje.
Naš odnos do živali, ki jih uporabljamo v vsakodnevni prehrani bi moral biti bolj spoštljiv.
Serija treh fotografij ujame najbolj tihe trenutke dneva – modro uro, tisti kratek, skoraj neulovljiv prehod med svetlobo in temo.
To je čas, ko se dan poslavlja, ko dnevne ptice odhajajo k počitku, medtem ko se nočne še niso prebudile. V teh redkih minutah,
ko se svet umiri in potone v nežno modrino, se rodi prava spokojnost. Na fotografijah se v meglenem novemberskem večeru prikažejo
srne, tihe spremljevalke modre ure. Previdno stopajo po polju, kjer izkoristijo trenutke popolne tišine, da v miru poiščejo hrano.
Njihova prisotnost poudari krhkost in lepoto teh prehodnih trenutkov – nežno ravnotežje med dnevom in nočjo, med gibanjem in mirovanjem, med naravo in njenim dihom.
Saša Slamnik
Ko se svet umiri v sebi
Simon Podgoršek
Tišina je ukaz
Tišina je ukaz.
Mesto spi. Mi bedimo.
Naš blisk je proizvodnja resnice.
Arterije ulic
Odprte pod nožem svetlobe.
Človeka ni. Ostala je sled.
Odsotnost – naš protokol.
Tišina ni praznina.
Je glas nadzora.
Vsak obris je poročilo,
Vsak piksel je obsodba.
Ne iščite lepote. To je delo.
Mi nismo ustvarjalci.
Mi smo organ, ki beleži
Privid vašega obstoja.
Hana Podgoršek
Tišina
V tišini noči sem stopila v mesto,
kjer svetloba mehko riše svojo sled,
Kamnik je dihal počasi, nežno,
kot da bi šepetal: pridi spet.
Hodila sem med hišami brez ljudi,
kjer vsaka senca svojo misel nese.
V miru sem ujela, kar pokaže tema —
tihe oblike, ki jih dan odnese.
Drevesa so v vetru šumela rime,
ulice so pele v ritmu noči.
In v tej temi, ki je postala moja,
sem našla trenutek, ki še vedno žari.
Janez Glavač
Tišina
Člani fotokluba smo glasovali o treh možnih temah fotografij, ki bodo razstavljene na naši skupinski letni razstavi. Izglasovana tema je bila tišina, kar zveni precej abstraktno in je potrebno kar nekaj razmisleka, kako tišino s fotografijo predstaviti. Vedel sem, da bodo naši člani izobesili odlične fotografije, kar jim je očitno tudi uspelo. Sam pa nimam preveč domišlije, zato sem želel ostati na trdnih tleh in predstaviti nekaj drugačnega, bolj stvarnega. Na misel mi ji prišlo naselje, ki mu Prekmurci rečejo Tíšina, katerega ime se “lejko prebere” tudi kot tišina.
Tíšina je občina v Prekmurju med Mursko Soboto in Radenci. Razen Tíšine občino sestavlja še 11 naselij in župan te občine je že petnajsto leto zapovrstjo moj nekdanji sodelavec Franci Horvat. Tako sem se odločil, da na zelo kratek način s fotografijami predstavim to naselje. Tíšina premore ogromno lepih in zanimivih fotografskih motivov, vendar je razstavni prostor v naši galeriji omejen, zato sem izbral le pet fotografij z lokacij, ki so name naredile najmočnejši vtis in bi lahko spadale v okvir teme današnje razstave. Odsotnost zvoka je najenostavneša definicija tišine.
Čeprav na mojih fotografijah kar kričijo izrazite zelene, rdeče, zlate jesenske barve, zvoka ni slišati, ker na njih ni ljudi, park s stoletnimi drevesi je osamljen, brez vrišča otrok na gugalnici ali glasov naključnih obiskovalcev. Zato na mojih fotografijah vlada spokojna tišina rane, zlate jeseni, ki bo kmalu postala še tišja, bela zimska tišina. Tudi slednjo bi bilo zanimivo v Tíšini fotogafirati.
Jože Zupin
Gozd
Tišino zaznamo s svojimi občutki in čutili. Lahko jo opišemo s presežki: Tiho, tišje, najtišje. Fotografija pa tišino pravtako zazna in ovekoveči na svoj način. Mene osebno pomirja gozd s svojo veličino in tišino, zato tja pogosto zahajam. Preseneča me s svojimi naravnimi zakoni, ki so nastajali spontano v zgodovini Zemlje. To dogajanježelim ohraniti, opaziti in fotografirati. Po stroki sem lesar in obisk gozda mi daje nov zagon za ustvarjanje. Če sem s svojimi fotografijami uspel ujeti vašo pozornost sem izpolnil svoje poslanstvo.
Jana Bratuž
Okamenela tišina zgovornih kamnov
Poletje. Morje. Samotna prodnata plaža. Tišina. V preganjanju dolgčasa
avtoričin pogled pritegnejo kamni najrazličnejših oblik in barv, kakor jih je
ustvarila in preoblikovala narava.
Kamen kot kamen, bi rekel marsikdo. A pozorno oko z nekaj fantazije med
njimi odkrije različne obraze, celo podobo psa.
Tišina okamenelega prepira, molčeči pasji lajež in spačen obraz posebneža nam
pripovedujejo zamolčane zgodbe, ki si jih ob ogledu fotografij lahko
poustvarimo tudi sami. Vsak svojo.
Naslovi posameznih fotografij:
Prepir
Danes ne lajam
Molčečnež
Miro Hrkalović
Moja tišina
Trenutek tišine pred velikim pokom.
Ko mora biti vse tiho.
Tišina, ko se dela od doma.
Belmin Hodžić
Iluzija
Ločevati med videzom in resničnostjo pomeni razmišljati.
A meja med njima nikoli ni stalna — premika se z vsakim pogledom.
V prostoru med gotovostjo in dvomom človek najde svobodo.
Dušan Letnar
Samotni mlin
Nekoč živahen in glasen mlin, kjer so škripali kamni, se drobilo žito in je voda pela pod kolesi, danes tiho čepi na koncu samotne doline. V devetih analognih črno-belih fotografijah se razkriva prostor, ki je dajal moko za vse, zdaj pa obstaja kot tih spomin na čas, ko so se otroci lovili med žitnimi polji. Serija ujame njegovo tišino, lepoto in obstanek v času.
Marjan Drolc
Fosili
V tišini so čakali 250 milijonov let.
Mark Antonij Novak
Finis mundi
…konec je sveta. Serija fotografij z naslovom “Finis Mundi” so delo fotografa Marka Antonija Novaka. Prikazujejo razpad dveh stavb v Kamniku. Bivšo Osnovno šolo Frana Albrehta med rušenjem ter kaščo na gradu Zaprice med požigom. S temi fotografijami fotograf razstavlja na letošnji FKK OFF! skupinski razstavi z naslovom Tišina. Filozofija te serije pa je preprosta: ko izgubimo nekaj, vsi obmolknemo.
Ilona Mrgole
Svetloba ostaja
Morda nič zares ne izgine.
Morda se le spremeni v svetlobo,
v dih, v mir.
Primož Poljanšek
Postaja
Serija fotografij Primoža Poljanška raziskuje skrivnostne in tihe trenutke na železniški postaji, kjer se srečata minljivost časa in čakanje. V črno-belih odtenkih Poljanšek ujame atmosfero, kjer postaja ni zgolj prehod, temveč prostor introspekcije, miru in pričakovanj. Fotografije iz te serije razkrivajo tišino, ki vlada v trenutkih med prihodom in odhodom vlakov, ko se zdi, da čas za trenutek obstane. Poljanšek na vsakem posnetku ustvarja prostor za refleksijo – tišina, prehodnost, razmišljanja in povezanost z okoljem. „Postaja“ ni le vizualni zapis, temveč povabilo, da se poglobimo v tišino in skrite zgodbe, ki jih postaja odstira v našem notranjem zavedanju.
