Veronika

Vabljeni na razstavo Veronika članov Foto kluba Kamnik, ki bo na ogled od srede, 10. novembra 2021 ob 18. uri dalje na platoju za Kavarno Veronika.

Otvoritve zaradi veljavnih covid-19 ukrepov ne bo.

Ob zgodbah o Veroniki z Malega gradu se najprej soočimo z naivnim in prostodušnim vprašanjem, kako fotografirati nekaj, česar NI oziroma, kar je ZGOLJ MIT.  In vendar nas razmislek pripelje korak dlje od te naivnosti. Že skoraj tri četrt stoletja je minilo, odkar je dr. Emilijan Cevc v Kamniškem zborniku zbral in predstavil deset teh zgodb ter jih poskušal pojasniti na svoj način. V tem času so ob proučevanju mita nastali številni različni teoretski pristopi.

Za nas je bil iz dveh razlogov zanimiv raziskovalec Claude Levi-Strauss, ki je svoje temeljne ugotovitve objavil (Anthropologie structurale, 1958)  približno v času, ko je bila objavljena Cevčeva razprava v Kamniškem zborniku. Prvi razlog je njegova teza, da ni ‘prave’ verzije mita in so tako vse njegove verzije ‘pravilne’. Tako se tudi teza o nasprotju med mitom in resnico izkaže kot neproduktivna. Drugi razlog je v paradigmatsko drugačnem (novem) načinu branja različnih verzij mitov. Namesto ujetosti v zgolj zaporedno (diahronično) postavitev in branje zgodb ene za drugo, nam poleg diahronega branja ponudi tudi hkratno (sinhrono) ‘branje’ zgodb – tako kot se na primer pravilno bere orkestrska partitura. To nam lahko omogoči nov, primerjalni vpogled v tiste strukturne elemente mita, ki se ponavljajo in so skupni, ter tiste, ki se razlikujejo in so specifični. Ta dva razloga sta nam bila tudi vodilo našega projekta o Veroniki. Temu ustrezno smo pristopili k našemu fotografskemu projektu.  Projekt se je po eni strani osredotočal na tematizacijo skupnih strukturnih elementov tega mita, ki so tako postali tematski sklopi, prežeti z našo subjektivnostjo. Po drugi strani pa se je kreativni potencial kazal v tistih elementih, ki se razlikujejo in so specifični.

Ta projekt je na nek način tudi nadaljevanje projekta Kamči, ker  gre v osnovi za nekaj podobnega, saj smo ohranili nekatere vidike koncepta iz FKK OFF 2019. Eden izmed njih je bil, da se lotimo motiva kot skupina in skupaj soustvarjamo potek dela. Pri  tem se je ideja Veronike izkazala za izmuzljivo in v procesu raziskovanja, ki je  bil preplet tako skupinskega kot individualnega, se nam je cilj znova in znova oddaljeval. Z njegovim oddaljevanjem so nam ostajale sence, na katere smo bili potem bolj pozorni in iskali kreativni potencial prav v njih. Tako smo dopuščali, da se nam neulovljivo vsaj ‘usenči’. Zato je še kako smiselno, da razstava poleg rezultata pokaže tudi proces njegovega nastajanja. V ta namen ima zloženka tudi hrbtno stran zapolnjeno s fotografijami procesa nastajanja po tematskih sklopih.

Člani foto kluba imamo različne podlage, predznanja, želje in interese v fotografiji. Kljub tej heterogenosti in navidezni kaotičnosti, tako v procesu kot v rezultatu, pa je razvidno kolektivno delo in povezanost v raziskovanju skupne teme. Če smo pozorni tako na rezultat kot tudi na proces, lahko v posameznih tematskih sklopih opazimo tematizacijo vseh posameznih strukturnih elementov našega mita (Veronika, Mali grad, zaklad, jezero, zmaj). Hkrati pa lahko opazimo tudi primer nove verzije mita kot celote, kjer so posamezni elementi kot motivi dani na psihedelična ozadja, dekleti kot modela pa sta sodobna, ‘instagramska’, kič verzija Veronike. Ta sodobna verzija, kjer mit ni nasprotje resnice, ampak resnica naše realnosti, je seveda vezana na specifiko današnjega časa. Nekoč je zgodba kot mit imela svojo funkcijo v konkretnem zgodovinskem in kulturnem kontekstu, da je družba delovala na določen način.  Tako kot je takrat v ustni pripovedi iz roda v rod prevzela, osupnila poslušalstvo, tako danes podobe virtualne realnosti fascinirajo ljudi na podoben način. Virtualni miti imajo dandanes funkcijo, da podobe nasmejanih obrazov na spletu ljudi prevzamejo, da so fascinirani z bleščavostjo spektakularnih fotografij in temu ustrezno delujejo – razmišljajo, volijo in seveda kupujejo.