Vljudno vabljeni na otvoritev fotografske razstave
Dušan Letnar – EXTEMPORE
4. november ob 19. uri v Domu kulture Kamnik
O avtorju in razstavi
Svoje mesto poznamo in z umanjkanjem dogajalne širine menimo, da vemo za vse, kar se v njem godi. Razstave Dušana Letnarja pa nam vedno znova pokažejo, da Kamnik skriva precej več, kot se mestnemu sleherniku dozdeva. Gledalcu prestavijo fokus vsakodnevnosti na drugo pozicijo in mu mozaično prikazujejo Kamnik v malem. Tudi tokratna razstava dopolnjuje dobršen kos tega fotografovega vélikega kamniškega mozaika.
Avtorjev dokumentarističen pristop v objektiv ulovi trenutke, ki se marsikomu zdijo nepomembni ali povsem mimobežni, pa vendar beležijo utrip današnjosti. Letnar premore zavidljivo sposobnost, da uzre in ovekoveči fotografiran motiv. Pri tem mu pomaga zmožnost učinkovitega opazovanja ter izvrstnega pripovedovanja, ki nas vsakokrat neposredno postavita v mesto dogajanja.
Tokrat se predstavlja z upodobitvami umetnikov. Bežen in povsem površinski gledalčev pogled bi mislil, da gre za serijo portretov (kamniških) slikarjev, vendar je razstava precej več kot le to. Dušan Letnar se je kot opazovalec udeleževal kamniških likovnih srečanj extempore. Prvič je umetnike pri delu fotografiral leta 2015 in nadaljeval 4 leta kasneje. Odtlej je bil redni (so)udeleženec srečanj, na katerih je beležil slikarje ter njihovo delo.
Kot pravi sam, se je na fotografiranja pripravil. Slednje je razvidno tudi s posnetkov. Videti je, da upodabljevalcev ni motil pri delu niti jih ni prosil, da mu pozirajo, ampak je fotografiral od strani, ob njihovem delu, zatopljene v ustvarjalni proces. Na ta način je ujel pravi smisel in namen slikarskih extempore. Prispevki, ki so bili v medijih objavljeni po posameznih dogodkih, o likovnih srečanjih niso (oz. tudi niso mogli) poročali o samem procesu nastajanja likovnih del. Slednje pa prav Letnar lirično upodobi na svojih posnetkih. Ujel je osredotočenost upodobljencev, mir, kontemplacijo, s tem pa tudi njihova čustva. Pri tem so nekateri fotografa opazili, drugi ne. Gledalec je tako apeliran k enaki osredotočenosti, v kakršni so se znašli slikarji, obenem pa je postavljen v skoraj voajersko pozicijo spremljanja tihega nastajanja umetnine. Z napravljenimi fotografijami gledalca hkrati postavi v trenutek upodabljanja tik ob slikarja, obenem pa je skozi fotografski medij konstruiral časovni in prostorski odmik od dogajanja samega, s čimer je ohranil pristnost trenutka.
Skorajda reportažne fotografije pa ne predstavljajo le kamniških likovnikov, ampak ostro opazovalčevo oko prepozna tudi posamezne lokacije likovnih srečanj. V prvem planu so seveda slikarji, v drugem pa prepoznamo Veliko, Malo planino, Mali grad, mekinjski samostan. Skozi razstavljene fotografije avtor nadaljuje raziskovanje zapuščine lokalnega okolja – prikazuje Kamnik, kakršnega vidita Dušan in njegovo oko – prikazujejo samo srčiko njegovega zanimanja, o čemer govorijo tudi njegove samostojne fotografske razstave.
Razstavljene fotografije nadaljujejo trdnost njegove avtorske poetike. Svojo umetniško vizijo nadaljuje z upodobitvami v črno-belih fotografijah, ki so njegov prepoznavni znak in njegova specialnost. S skrbno izbranimi analognimi fotografijami se postavlja ob bok sodobni digitalnosti in nadaljuje lasten umetniški izraz, ki ohranja čar in odnos do fotografij. Sam je z obrtniško natančnostjo v temnici vintager srebroželatinaste fotografije izdelal na baritni papir. Tako je z izbiro tehnike postopek nastajanja razstavljenih upodobitev tudi bližje nastanku slik, ki nastajajo izpod čopiča upodobljencev. In prav v tem se skriva njegova ustvarjalna narava – esenca umetnika, ki dela (tudi) za umetnike.
Celoten Letnarjev opus analogne fotografije, ki ji ostaja zvest, je iskren, s preciznim smislom do kadriranja tudi osredotočen, redkokdaj impulziven. Vsekakor pa je prepleten z avtorjevo intuicijo, ki materializira fotografovo (so)umeščenost v trenutke, ki jih upodobi. Slednje pa dopusti tudi gledalcu samemu, na kogar se prevede tudi razmišljanje in čutenje.
Anže Slana