Kamči

Aleš Senožetnik, Družinski nezananci, 2015
Aleš Senožetnik, Družinski nezananci, 2015

Mali grad, Kamnik

8.6. — 8. 7. 2016

Blaž Janežič, Dušan Letnar, Jana Nakrst, Simon Podgoršek, Aleš Senožetnik, Andrej Flerin, Katja Jeras

Razstava Kamči je nadaljevanje projekta Dva kraja. V prvem delu so ustvarjalci trčili ob dvojnost svojega delovanja, polarno razmerje med tem in onim krajem v svojem ustvarjalnem pogonu. Tokrat so zarezali še dlje. Če je bil prva razstava kot rezultat sodelovanja med člani Fotokluba Kamnik in Petrom Rauchom naslovljena Dva kraja, bi moral biti Kamči poimenovan kot Drugi kraj, ali celo Drugo prizorišče. Kamči je namreč spaka, natančneje nestvor, ki tava po Kamniku, domačemu kraju sodelujočih avtorjev in vsak od njih ga tako ali drugače tekom trajanja projekta zalezuje, mu nastavlja pasti in ga skuša bodisi ukrotiti bodisi izgnati.

Predstavljajmo si prijetno družinsko kosilo. Vse je krasno domačno, če odmislimo tisto malenkost ali dve, ki dogodek vedno nekako začinita. Tista zadrega, ki se pojavi v domačnem vzdušju in ga subvertira, obrne na glavo in ne dopusti, da bi bil on sam v polni meri. Tisto, kar onemogoča polno mero domačega v samem domu, natanko to je Kamči v Kamniku. Drugi kraj domačega kraja — njegovo prizorišče. Razstavljena dela petih fotografov prikazujejo spopad s tem nestvorom, s spako, ki sitnari pri njih doma. Aleš Senožetnik ga na primer najde na fotografijah družinskega albuma kot tujca, ki je nehote vkorakal v kader, ki se malomarno sonči v ozadju srečne družine na dopustu ali ministranta, ki z rdečimi očmi spremlja enega od nujnih zakramentov. Simon Podgoršek se naseli v domače kraje drugih kot njihova težava, kot tisti, ki osvetli to, kar je že ves čas prisotno ali nastopi kot ta, ki ga že ves čas pričakujejo, kot dobrodošel nezaželjeni gost. Jana Nakrst tesnobo domačega kraja najde na popularni poti do Samotnega mlina. V minimalni spremembi, posegu v podobo, prizor v gozdu ni več ta, temveč drugi, ne povsem, a malenkost tuj. Blaž Janežič se s spako ponovno, kot v prvem delu, sooči v domači delavnici v procesu ustvarjalnega dela. Kje je stvar, ki jo je treba zagrabiti za roge? S premetavanjem tehnik ve, da nestvor nikoli ne leži v vsebini ustvarjalnega dela, temveč v njegovi formi, v tehniki, v bolščanju tiste materialnosti, ki ji je vsakršna vsebina ali celo sposobnost pomena odtekla in je ostal le še prazen glas, hreščanje glasilk, mešanje barve in prekrivanje brezpomenskih plasti vizualnih ostankov. Na podoben način mu je na sledi Katja Jeras. S preizkušanjem elementarnih fotografskih trikov ga prelisiči in se mu prikrade od zadaj tako blizu, da ugotovi, da je pred njo njen lastni hrbet. Dušan Letnar nestvor lucidno umesti v figure tistih, ki tako ali drugače poganjajo mesto, skrbijo zanj in ga razvijajo, a ga s tem hkrati uničujejo. Brez mestne politike in ekonomije zadeva ne bi imela ne moči ne obsega, obenem pa natanko zaradi politično­ekonomskega načina delovanja kraj propada. Projekt Kamči je projekt izganjalcev hudiča, tiste skrajno tuje počasti, ki se naseli v naš dom in se je človek nikakor ne more otresti, dokler ne prikliče izganjalcev, ki opravijo umazano delo. Potem je dom spet dom? Ne, potem se nočna mora šele začne. Dom propade, domačnost postane neznosna. Kaj je torej vrednost tega nestvora? Je tista stvar, ki se v domačemu kraju kaže kot njegova trenutna zadrega, kot tisto, kar še odpravimo in bo vse ponovno tako, kot je bilo. Natanko v tej obstrukciji je vrednost te prikazni — nikjer drugje ni tako doma kot pri nas, v domačnosti doma. Še več, nestvor je natanko obraz te domačnosti, tisti, ki ga načeloma uspemo pomesti pod tepih, a vedno nekako preseneti s svojo pojavitvijo tam, kjer ga nismo pričakovali. Nestvor je domačnost v najbolj originalni izvedbi in ravno to je njegova najbolj sitna in nadležna značilnost. Kamči kot nestvor je tisti privesek, ki bi mirno dobil naziv najstarejšega prebivalca Kamnika, če ga ne bi vsi tako radi nekako odpravili kot šilferderberja. To je tisto Unheimliche, ki se ne postavi v Heim temveč tam vseskozi že je, kot njegovo jedro, kot njegovo mesto, kot prizorišče.

Peter Rauch

 

FOTOGRAFIJE OTVORITVE

https://www.facebook.com/media/set/?set=a.1030995146954315.1073741899.224568250930346&type=3

(foto: Lana Bregar)

sl_SI